Nestrpnost kot prepoznavni znak

Nestrpnost je prepoznavni znak večine Gorenjcev. Po moji skrbni statistiki se je stanje na gorenjskih cestah z začetkom gospodarske krize strmo vzpelo k nestrpnosti.

Jeza ima pri večini tako kratko vžigalno vrvico, da težko napišem, da ta sploh še obstaja. Tako je kratka, da je ni več videti na človeku kot sodčku smodnika. Danes nas moti prav vse. Da bo lažje razumljivo, sem med jezne umestil tudi sebe, da ne bi kdo mislil, da opravljam druge.

Jezi nas, če sta dva pred nami pri frizerju, če je eden pred nami pri zobozdravniku. Kako je lahko nekdo pri frizerju ob 17. uri, če sem jaz naročen takrat? Kako je lahko sestra naročila dva ob 7. uri, ko pa imajo samo enega zobozdravnika? Odgovor dobiš šele, ko eksplodiraš. Oba se glasita: zato po dva naročajo, ker vedno vsaj eden odpove oziroma prestavi obisk! Krasno, vendar kdo me bo polil z vodo, ko sem se tako vžgal? Moti nas, če do supermarketa naletim na več kot dva rdeča semaforja. Promet v Kranju je čisto neurejen! Pomirim se šele, ko grem v najbolj »gorenjsko« mesto na svetu, v München na Bavarskem, kjer navkljub vsej nemški pedantnosti prevozim pet kilometrov v petdesetih minutah. Ampak München ni Kranj! Pa vselej, če pomislim, da bi moral tam živeti, se mi kapa odpre že tretji dan. Naročiš kavo v najbolj turističnem gorenjskem mestu in nanjo čakaš več kot pol ure in potem, ko jo spiješ, čakaš več kot pol ure, da plačaš, in ko plačaš, imaš občutek, da si v Münchnu. Eksplodiraš tako, da natakarici naštevaš vse po seznamu, dokler ne odkleneš avta na parkirišču, za katerega brisalci je zataknjeno obvestilo redarstva. Potem si rečeš, da je le slab dan, in greš domov malce hitreje kot ponavadi in pozabiš na policijske zasede. Plačaš kazen - ne glede na višino tvoje plače, ampak glede na prekoračitev hitrosti. Potem ko si doma, greš pod tuš, da s slapom vrele vode odplakneš vse nakopičene težave s sebe, in ugotoviš, da sifon ne požira. Eksplodiraš in začneš žvečiti tesnilo sifona, ki deluje obratno od svoje osnovne funkcije. Zvečer hočeš brati nekaj s psihološko vsebino, pa pregori žarnica nočne lučke. Na koncu, ko od samih tegob ne dočakaš spanca, ugotoviš, da nisi imel slabega dne, temveč te je začelo jeziti prav vse, kar ti pride na pot. Le kdaj se nam je tako skrajšala vžigalna vrvica?

Strokovnjaki pravijo, da se krajša sorazmerno z globino gospodarske krize. In kako sem jaz kot navaden človek ugotovil, da je nestrpnost postala jeza in prepoznavni znak večine Gorenjcev? S pomočjo kolesa, seveda! Bicikel mi omogoča gibanje po celi pokrajini. Vozim se od juga proti severu in od vzhoda proti zahodu Gorenjske. Čeprav je skozi večino vasi največja dovoljena hitrost 40 kilometrov na uro in se jaz vozim 35 kilometrov na uro, za mano in ob meni hupajo vozniki, naj se umaknem s poti! In to se mi dogaja tako v najbolj odmaknjeni vasi na Gorenjskem kot tudi v centru Kranja, Škofje Loke, Jesenic, Bleda … Torej, če me prehiti deset avtomobilov in jih šest potrobi, potem je to večina? Seveda sem vedno najprej pomislil, da se vozim preveč po sredini cestišča, a sem opazil, da se vozim preveč po desni strani, saj so nas v kolesarski šoli učili, da se moramo voziti en meter od desnega roba cestišča. Če bi jaz to upošteval, vam danes ne bi bilo treba brati tega prispevka, ker bi že zdavnaj kolesaril po večnih cestiščih.

Torej drage moje Gorenjke in Gorenjci, zavedam se, da so časi najtežji in da še težji prihajajo, a lepo vas prosim, pravzaprav opozarjam: prosite svojega bližnjega, naj vam iz vašega sodčka potegne vžigalno vrvico in jo vleče vsaj trideset metrov proč. Ne, ne smejo vam je izpuliti. Vsak človek mora imeti vžigalno vrvico, ampak biti mora zelo dolga, ker drugače nas bo vse skupaj razneslo … In nas ne bo več. Zakaj? Dobro vemo, zakaj. Naj vam politika postane tujka in športna rekreacija kot splošna izobrazba. Boste videli, vžigalne vrvice sploh ne boste opazili štrleti iz lobanje …