Ne le delo, tudi plačilo naj bo pošteno

Čas za opozarjanje na delavske pravice je več kot primeren. Ne le zaradi praznika dela, ampak tudi zaradi vse boljše slike poslovanja številnih podjetij, kjer plače ostajajo na minimumu.

Na torkovem praznovanju dneva upora smo lahko slišali tudi zgodbe pevk Kombinata o tem, kako je izgubiti službo v Merkurju (takšnih je bilo v zadnjem letu zelo veliko), kako je težko delati za nizko plačo in je težko tudi, če delo imaš. To je lahko pomen letošnjega praznovanja 1. maja, praznika dela: Dostojno plačilo za delo. V mislih še vedno odzvanjajo besede Iztoka Seljaka, predsednika poslovodnega odbora Hidrie, ki je ob stavki v jeseniškem obratu Hidrie Rotomatike dejal, da je njegova naloga zagotavljati konkurenčnost na svetovnih trgih. O plačah, ki naj bi bile nadpovprečne v panogi, čeprav so nekateri dobili komaj zakonsko minimalno plačo ali drobiž več, pa nič.

V tem podjetju so z novo kolektivno pogodbo dobili za dobrih deset odstotkov višje plače, kaj pa drugje? Sliši se, da je mnogo gorenjskih delavcev nezadovoljnih in bodo s stavko zahtevali višje plače. Razumeti jih je, da jim je dovolj trdega dela za lastnike, ki ne vedo, da dobro živijo na račun njihovih delavcev, ki s šeststo evri ali manj neto plače komaj shajajo skozi mesec. Nič bolje ne gre številnim samostojnim podjetnikom, ki delujejo kot redno zaposleni, s tovrstnim statusom pa ostajajo brez osnovnih delavskih pravic, kot je plačilo malice, prevoz na delo, regres, plačana bolniška odsotnost in dopust.

Na drugi strani so brezposelni (8231 na Gorenjskem), ki ne vedo, kako bo jutri, čeprav na mesec pošljejo tudi po deset prošenj za delo. Hudo je tudi pri podjetnikih, ki za opravljeno delo niso dobili plačila. In še huje je, ker se kaže, da imamo v Sloveniji tako globoko krizo le zato, ker so nekateri želeli imeti vse. Tudi na račun delavcev, ki so sedaj nastradali bolj kot pohlepneži. Kdo se bolj boji pokojninske reforme: propadli tajkuni ali delavci?