Strmolska Vilma (12)

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: Nasveti / četrtek, 14. april 2011 / 06:00

Kunejevi oziroma Majdičevi - kakor pogosteje reče Vilma - so imeli v Spodnji Hudinji vilo Fortuna, v Gornji Radgoni pa graščino Narrenbühel (Norički vrh), ki jo je gospa Ruša kupila na dražbi leta 1934, od takrat so jo imenovali tudi Rušin dvor. Danes se imenuje Kunejeva graščina ali Kunejev grad. Okoličani poznajo dve »razlagi« za izvor imena graščine in naselja.

Prva pravi, da se Norički vrh imenuje po noricah, tako na Štajerskem rečejo velikim zvončkom, ki spomladi cvetijo v bližini graščine in v njeni okolici. Še najbolj verjetno pa je, da se dvorec imenuje po prvotnih lastnikih Narringerjih iz 13. stoletja. Domačini pa pripovedujejo, da so včasih kraj poimenovali »Farenbihl« in da ga nekateri še dandanašnji tako imenujejo. Čeprav graščina stoji v istoimenskem naselju Norički Vrh pri Gornji Radgoni, pa Vilma vedno pripoveduje, da so šli v Radgono. Zato se bomo ravnali po njeni pripovedi.

Tam so imeli bogato opremljene sobe in tri lepe salone - najbolj »čudovit« je bil »bidermajer« salon. Iz enega v drugega so hodili kar »skozi«, prav tako tudi gostje, ki so z zanimanjem in občudovanjem ogledovali pohištvo in opremo nasploh. Vilma je vse to čistila s sesalcem; zelo zamudno pa je bilo brisanje prahu z »izrezljanega« stilnega pohištva. V Gornjo Radgono so se ob koncu tedna iz Celja vozili z dvema avtomobiloma. Uslužbence je vozil šofer s črnim chevroletom, gospo pa je peljal knjaz z elegantnim luksuznim avtomobilom; Vilma se spominja, da je bil svetle barve in nemške znamke Daimler. V Celju skoraj niso imeli obiskov; te so vabili za konec tedna v Rušin dvor. Veliko jih je prihajalo iz avstrijske Radgone. Od tam je redno zahajal v goste neki zdravnik, ki ga je imel Rus še posebej »v časteh«. Vilma je v belih rokavicah servirala samo za goste, na Strmolu pa je stregla v njih tudi »domačim«. Ko je po poboju gospodarjev ostala na gradu samo še Ksenijina mati Amalija, je snela rokavice, kadar sta bili sami.

Okolica radgonske graščine je bila lepo urejena, zato so gostje poleti radi posedali tudi na vrtu. Vilma jim je »v pergolo« nosila pijačo. Dekleti pa sta na vrtu imeli svojo hišico, ki so ji rekli kočica. V njej je bila lepo opremljena kuhinja; tam sta včasih tudi kuhali. Nekoč sta spekli torto, pospravili pa nista za seboj. Prišla je gospodična Lončarjeva in jima rekla, naj sami pospravita, če sta že sami kuhali in pekli. Zdelo se jima je »zelo hudo«, ker sta morali pospravljati. V Radgoni so imeli izredno lepo urejen park s številnimi eksotičnimi drevesi. To je bil eden najlepših vrtov daleč naokoli. Uredila ga je priznana vrtna arhitektka Ilse Fischerauer, ki se je med obema vojnama preselila z Dunaja v Jeruzalem. Na Slovenskem je oblikovala kar nekaj vrtov in to predvsem premožnejšim lastnikom. (se nadaljuje)