"Moja nagrada za življenjsko delo je hkrati tudi nagrada mojim sodelavcem, zato sem je še posebej vesela," pravi Domžalčanka Jožica Polanc.

Temelj vsake šole je učitelj

Tako je prepričana zdaj že upokojena ravnateljica Jožica Polanc, ki je za svoje tridesetletno vodenje OŠ Domžale iz rok ministra za šolstvo prejela priznanje za življenjsko delo.

Jožica Polanc se svojih uspešnih let na čelu največje osnovne šole v domžalski občini spominja z velikim veseljem, čeprav so uspehi zahtevali nemalo truda in odrekanj.

Na OŠ Domžale je prišla leta 1978 in takoj prevzela delo ravnateljice, pri čemer je vztrajala tri desetletja - vse do upokojitve. »Vsa leta mojega ravnateljevanja smo tako strokovno kot materialno veliko vlagali v kvaliteten pouk. Poleg tega pa smo se zavedali, da je treba na šoli širiti tudi tiste dejavnosti, ki ustvarjajo ugodnejše razmere za uspešnost učencev in so v pomoč zaposlenim staršem. Tako je imela naša šola med prvimi bogato založeno šolsko knjižnico, računalniško učilnico, dalje vzorno organizirano šolsko prehrano, ki je bila pogoj za obliko celodnevne šole in kasneje številnih oddelkov podaljšanega bivanja in jutranjega varstva,« razloge, zakaj je domžalska šola sodila med najuspešnejše pri nas, predstavi Jožica Polanc in priznava, da se mora dober ravnatelj zavedati, da so temelj vsake šole strokovno usposobljeni, osebnostno zreli in za delo motivirani učitelji. »Uči­teljem sem dala svobodo pri izbiri i­zo­braževalnih vsebin in jih hkrati opozarjala, da je ta svoboda tudi ve­­lika od­­govornost posameznika, ki mora najprej spoznati primanjkljaje pri svojem de­lu in nato iz­birati tiste izobraževalne vsebine, ki bodo te vrzeli za­pol­nile. Moram pa reči, da nisem nikoli skoparila s pohvalami in da sem jih spodbujala, da so napredovali, z odnosom do izobraževanja pa sem jim bila zgled tudi sama, saj sem svojo vodstveno prakso nadgradila z magisterijem.«

Poudarja, da je za uspešno delo vsakega kolektiva pomemben stalen stik ravnatelja z vsemi delavci. »Prav zato so bila vrata moje pisarne vedno odprta in moj delovnik ni trajal le osem ur,« pravi in dodaja, da se je šolstvo v teh treh desetletjih precej spremenilo. Spremenilo se je število učencev v razredih, s 36 na 28, uvedlo se je veliko novih učnih načrtov, vključno z devetletko, ki je zahtevala veliko prostorskih in kadrovskih sprememb, v Domžalah pa so se tega lotili med prvimi v Sloveniji. »V letih mojega vodenja šole se je spremenila tudi izobrazbena raven učiteljev. V nekem obdobju smo imeli na šoli tri vrste učiteljske izobrazbe, in sicer učiteljiščnike ter učitelje z višjo in z visoko stopnjo. Različna stopnja izobrazbe je bila velikokrat vzrok za slabe medsebojne odnose v učiteljskem zboru, kar je bilo treba uravnavati s spretno oblikovanimi pravilniki o delitvi osebnih dohodkov, še posebno takrat, ko to še ni bilo urejeno na ravni države. Ne smem pozabiti tudi na financiranje šolstva, ki je bilo do začetka nove države na ravni občin. To je povzročalo velike razlike v standardu osnovnih šol in je bilo pogosto vzrok za slabo voljo med učitelji, saj so bile učiteljske plače odvisne od zmožnosti in razumevanja v posameznih občinah.«

Zanimivo je tudi njeno mnenje o večkrat poudarjeni preobremenjenosti osnovnošolcev. Prepričana je, da s takšnimi izjavami včasih pretiravamo in da morda otrokom preprosto ne znamo osmisliti učenja. »Premalo jih navajamo na to, da je tudi napor lahko prijeten in da so uspehi, za katere se je potrebno potruditi, najbolj »sladki«. V javnosti se veliko govori o tem, kako so otroci obremenjeni s tistim delom izobraževanja, ki je obvezen. Starši pa otroke radi obremenjujejo s številnimi dodatnimi dejavnostmi, ki jih miselno zaposlujejo, namesto da bi jih vključili v aktivnosti, kjer bi se sprostili.«

Svoje življenje Jožica Polanc tudi kot upokojenka nadaljuje nadvse aktivno, saj pedagoške izkušnje s pridom izkorišča na potovanjih po Evropi in svetu, kamor kot turistična vodnica z mednarodno licenco zadnja leta vodi staro in mlado.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Radovljica / nedelja, 5. november 2017 / 16:53

O prostoru za regijsko bolnišnico

Radovljiški občinski svet se je na oktobrski seji seznanil s prostorskimi možnostmi za umestitev regijske bolnišnice na jugovzhodni rob Radovljice.

Objavljeno na isti dan


GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Včasih je ravno obratno

Vsi so se norčevali iz mojega šepanja

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Nevihta sladkih rož

Pa smo jo dobili: antologijo slovenske poezije 20. stoletja, 372 pesmi 103 avtorjev na 650 straneh. Nevihta sladkih rož je naslov te imenitne knjige, pesmi je izbral in uredil Peter Kolšek, izdala Štu...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Sedmica: Na robu kulturnega

Hm. Stanje duha v Sloveniji ni bistveno drugačno, kot je bilo v prejšnjem stoletju. Recimo. Če bi si želeli na Blejskem otoku baročno cerkvico, postavljeno na gotskih temeljih in posve...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Med sosedi 23

Sredi preteklega tedna je avstrijsko Ustavno sodišče objavilo nove odločbe o dvojezičnih krajevnih napisih na Koroškem, s katerimi razširja seznam krajev, v katerih bi morale stati dv...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Iz starih časov: Lačne terice

Delo teric je bilo naporno, zato so se morale pred teritvijo in med njo dobro podpreti. Delo je bilo enolično, a ne dolgočasno, dogajale so se prav zabavne reči. Eno od zgodb nam je ohra...