Mohorjeva: tradicija in prihodnost
S simpozijem na Svetovnem vrhu knjige v Cankarjevem domu v Ljubljani je Mohorjeva založba iz Celovca začela praznovanje 160-letnice svoje ustanovitve. Simpozij je s svojo udeležbo počastil tudi avstrijski veleposlanik v Ljubljani dr. Erwin Kubesch.
»Slavljenka je kljub 160 letom ostala mladostna, čvrsta in podjetna. V zibel so jo leta 1851 položili trije modri možje, duhovniki Andrej Einspieler, Anton Janežič in škof Anton Martin Slomšek. Mohorjeva je postala sopotnica slovenskega naroda, njegova opismenjevalka in učiteljica, kot je dejal pisatelj Prežihov Voranc. Ob celovškem deblu sta se razrasli celjska in goriška veja, ki skupaj povezujejo Slovence v Avstriji, v Italiji in v Sloveniji. Pod streho svoje hiše v Celovcu je Mohorjeva sprejela slovenske dijake, dvojezično šolo in vrtec, organizacije koroških Slovencev in v lastni tiskarni razvijala tiskarsko dejavnost,« je povedal predsednik Mohorjeve založbe Celovec Jože Kopeinig. Razburljivo pot od ustanovitve do danes je opisal glavni urednik Mohorjeve mag. Hanzi Filipič. Leta 1860 je imela tisoč članov, leta 1887 petintrideset tisoč, deset let kasneje 75.000, leta 1918 pa kar 90.500 članov. Takrat so imeli »mohorjevke« v vsakem drugem slovenskem domu! Postala je strah nemških nacionalistov. Leta 1919 so tiskarno zaradi nevarnosti zaplembe skrivoma preselili na Prevalje in kasneje v Celje, kjer je nastala prva podružnica Mohorjeve. Ker je v Italiji Mussolini prepovedal uvoz knjig, so leta 1924 ustanovili Mohorjevo še v Gorici, kjer deluje še danes. Leta 1940 je Hitlerjeva oblast Mohorjevi v Celovcu zaplenila vse premoženje in uničila bogate knjižne zbirke. Leta 1945 je celovška Mohorjeva znova oživela in leta 1948 že izdala prvi knjižni dar.
Danes je Mohorjeva ugledna založba. Dve tretjini njenega programa, ki obsega tudi učbenike za slovenske šole na Koroškem, je slovenskega, tretjina pa nemškega. O pomenu Mohorjeve sta govorila še zgodovinar Jože Dežman in direktor predstavništva celovške Mohorjeve v Ljubljani Martin Lisec.