Šepetalnica za veter (41)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. april 2011 / 06:00

Prazna postelja sicer še ni pomenila znamenja za preplah, a gnan bolj od pomena svojih sanj kot od skrbi je Lužnik v temo zaklical hčerkino ime in odštorkljal do kuhinje. V veži je vrgel pogled na mesto, kjer je ponavadi puščala čevlje, prazen prostor ob vratih mu je dal vedeti, da se je mala bržkone odpravila v noč. Kdo ve kolikokrat se je že takole izmuznila, ga je tedaj prvič prešinilo, moral bi jo držati bolj na kratko, pa saj se je trudil, kolikor se je pri njeni neugnanosti sploh dalo, čeravno je njeno spogledovanje z Vasilijem imel bolj za mladostno prismodarijo, ki jo je kot nadležno muho odpravil z zamahom roke. Kljub vaškim govoricam, ki so mu kdaj prišle na uho. Zdaj je bil Rus prvi, na katerega je pomislil. Kaj pa si misli ta smrklja, se je jezil sam pri sebi, ko si je oblačil površnik, gruntarska hči se ne more pojati z nekim sposojenim težakom, ne reče, če ne bi bilo vojne, bi bilo nemara drugače, fant je mogoče celo kakšen fin gospod, svoji hčerki bi privoščil vse najboljše, a v teh prekletih časih mu je bilo celo ljubše Fritzovo prizadevanje. Pa bolj zaradi občutka varnosti, kot ugodnosti, ki jih je skorajda samoumevno sprejemal. Saj tudi vojska potrebuje hrano, zemlje ne more sam obdelovati, ta zima bo minila, roke ga že srbijo, treba bo spet zgrabiti za delo. No, vsaj lenobe ni mogel hčerki očitati, si je rekel, ko jo je ubiral med drevjem z vedno bolj utripajočim srcem, kajti pogled na senik mu je razkrival medlečo svetlobo. Pa menda ni ... Nehote je pospešil korak, bliže ko je prihajal, glasnejše je postajalo zavijanje vetra, kot da napoveduje zlovešči prizor. Lužnik je z nelagodjem odpiral priprta vrata, lahko upa, da ne bo presenetil mladih ljubimcev pri nežnostih, pa četudi, kaj mu mar, zvlekel bo deklino domov, če bo moral zato treščiti možaka po gobcu, bo to storil, in tudi njej, svoji hčerki, bo prisolil kakšno krepko zaušnico, čeprav nikoli ni dvignil roke nad njo. Nekako ji bo moral vbiti v glavo nauk o spodobnosti njenega početja.

Prvo, kar je uzrl, je bil droben plamen, ki je grizel tram, petrolejka na tleh je povedala svoje, le kateri norec mi je hotel podtakniti požar, se je zjezil stari, ogenj bi zagotovo zlizal vsaj notranjost, če bi že njegovo divjanje udušil sneg. Ne da bi kaj dosti pomišljal, je slekel površnik, a tik preden je začel zamahovati z njim po tleh, je končno opazil privezano dekle. O, ti ljubi Jezus, je kliknil. Katja je bila še vedno nezavestna, ko ji je oče osvobodil roke, da je omahnila na tla kot prazna vreča, še preden jo je uspel prestreči v naročje. Tiho je zastokala. Hvala bogu, vsaj živa je, je zašepetal Lužnik, za hip obstal v dvomu, kaj naj sploh naredi, se sklonil nad dekle in ji poravnal obleko. Kateri hudič je to storil, je zarjovelo v njem, iz rane na Katjini glavi je lahno mezela kri, na telesu so bili dovolj zgovorni sledovi udarcev, pred ostalim bi si najraje zatisnil oči. Ne, zdaj ni čas za obup, pogasiti mora ogenj, ki je tedaj glasno zaječal za njegovim hrbtom, potem si oprta dekle in jo odvleče domov. Med očetovim teptanjem je Katja prvič odprla oči in ujela v pogled topotajoče noge. Ni bilo v njej olajšanja, ko je prepoznala očeta, pravzaprav ni bilo ničesar, kar bi čutila, bolečina se še ni razdivjala, v njej sta bili samo praznina in tema, ki jo je znova pogoltnila. Starec je hitel s svojim plesom, nazadnje po tleh zvrnil vedro vode, ki ga je na srečo odkril za vrati, in si, ne da bi preverjal njeno stanje, oprtal hčerko na ramena. (se nadaljuje)