Vedno imeli dobre diplomate

Slovenska diplomacija se res uradno začenja leta 1991, toda Slovenci so v diplomatski službi prejšnjih večnacionalnih držav delovali že prej.

Bled - Tako so slovenski diplomati v preteklosti prispevali k uspehu nekdanje Jugoslavije in pred tem habsburške monarhije, so na srečanju v blejski knjižnici povedali zanimivi gostje: zgodovinarja prof. dr. Franc Rozman in prof. dr. Andrej Rahten ter prof. dr. Ernest Petrič, sedaj predsednik Ustavnega sodišča, prej pa univerzitetni profesor in dve desetletji aktiven v diplomatski službi. Predstavili so zbirko Studia diplomatica Slovenica, ki se ukvarja z zgodovino diplomacije Slovencev in tudi s teoretskimi študijami. Franc Rozman je predstavil knjigo o pomembni osebnosti iz sveta diplomacije Josefa barona Schwegla, avstro-ogrskega diplomata, rojenega v Zgornjih Gorjah, pokopanega na Bledu. Schwegel je bil tudi lastnik graščine Grimšče. Gre za spomine avstro-ogrskega diplomata in njegovo korespondenco z ženo, ki pa je po Rozmanovih besedah precej okrnjena. Deloma je tako zaradi tega, ker je Schwegel sam izločil osebnejši del pisem, deloma pa zato, ker je po diplomatovi smrti njegov nečak velik del korespondence uničil. Diplomat v službi avstrijskega cesarja se je vedno imel za Slovenca, bil je član Slovenske matice, s svojimi rojaki pa je govoril slovensko. Največji pomen mu avtor študije pripisuje zaradi njegove vloge na Berlinskem kongresu, saj je bil kot desna roka takratnega avstrijskega zunanjega ministra avtor vseh zemljevidov in razmejitev na Balkanu. Bil je liberalec in ko se je zamajala vlada, se je iz diplomacije umaknil, ostal pa je deželni in državnozborski poslanec ter vodja stranke veleposesti.

Vsak o svojem delu sta spregovorila tudi druga dva gosta. Andrej Rahten je raziskoval delo diplomata Izidorja Cankarja, Ernest Petrič pa je napisal teoretsko delo o zunanji politiki, ki nudi razmislek tudi o tem, kako deluje zunanja politika majhnih držav. Ernest Petrič, ki sedaj živi na Bledu, je najprej dejal, da je Bled močno povezan z diplomacijo, če ne drugače pa s številnimi mednarodnimi konferencami. V svoji knjigi pa se dolgoletni profesor mednarodnega prava in mednarodnih odnosov in diplomat z dvajsetletno prakso ne loteva zunanje politike Slovenije (morda jo bo kdaj v prihodnosti še napisal), pač pa zunanje politike kot take. Na 512 straneh knjige, ki bo dobrodošla kot učbenik za slovenske diplomate in študente, je v petih poglavjih strnil vsebino o zunanji politiki na abstraktni ravni, o okolju, v katerem deluje, o odločanju v njej, o sredstvih zunanje politike in specifiko novih, zlasti malih držav.