Večni koledar papežev

Rim, januarja 897. Papež Štefan VI. uprizori enega od najbolj groznih »sodnih« procesov v zgodovini človeštva, pa ne proti živemu človeku, temveč proti svojemu predhodniku, papežu Formozu, ki so ga devet mesecev pred tem zastrupili. »Mrtvega Formoza so izkopali iz grobnice, njegovo že precej razpadajoče truplo oblekli v razkošen ornat in posadili na prestol. Potem ko mu je papež določil zagovornika, je mrliča nagovoril z besedami: 'Zakaj si se pustil zapeljati častihlepju in se polastil Apostolskega sedeža? …« Itd. Skonstruirana obtožnica, kakršnih je bilo v zgodovini veliko prej ko slej. »Kaj je na to odgovoril mrtvečev zagovornik – če je od smrtne groze sploh lahko izdavil kako besedico, ni znano. Štefan pa je ob strinjanju vseh navzočih škofov in kardinalov razglasil obtoženega za krivega, češ da je pridobil svoj položaj z nedovoljenimi sredstvi. Vsi so podpisali odlok o Formozovi odstavitvi in sodbo o njegovem prekletstvu. Potem so s trupla potrgali papeška oblačila, tri prste, s katerimi je Formoz blagoslavljal in prisegal, odrezali, nazadnje so mrtvemu nesrečnežu odsekali še glavo. Brezglavo truplo so nato ob divjem vrišču zmagoslavja vlačili po ulicah in ga ob vzklikanju drhali odvrgli v Tibero.« Že avgusta istega leta je kazen, a bistveno manj kruta, zadela tudi Štefana VI. Nasprotniki so ga premagali, zvezali, odvlekli v ječo in zadavili.

Si lahko predstavljate, da bi sedanji papež uprizoril takšen proces proti svojemu predhodniku na Petrovem prestolu? Bog ne daj, tega si še predstavljati ni mogoče, kaj šele, da bi se zares zgodilo. A zato ni nič manj res tisto, kar se dejansko je januarja 897 in je opisano v priročni in poučni knjigi Večni koledar papežev, ki jo je napisal nemški publicist Albert Christian Sellner, sicer tudi avtor Večnega koledarja svetnikov. Med papeži so bili zelo različni ljudje; »veliki mirovniki, genialni državniki, zaščitniki revežev, podporniki umetnosti in znanosti – skratka, na Petrovem prestolu je sedelo veliko modrih, dobrih in pobožnih mož.« A bili so tudi povsem drugačni. Avtor jih najde: »premnoge morilce in morske razbojnike, sadiste in bolestne pohotneže, pokvarjene spletkarje, topoumneže, paranoike, grabežljive in zlohotne zakrknjene starce. Da zadostimo zgodovinskim dejstvom, kar brž priznajmo, da so bili taki resda v manjšini, ne glede na to pa je neizpodbitno, da so bili tudi taki tipi voditelji Cerkve. Večjo pozornost pa vendarle zaslužijo tisti zgodovinsko pomembni možje, njihova dejanja in odločitve, ki so imeli nepričakovane in daljnosežne posledice: papeži kot Leon I. Veliki, Gregor VII., Inocenc III., morda tudi Janez Pavel II. so tok zgodovine spremenili mnogo bolj kot večina velikih morilcev v zgodovini sveta.«

In zakaj naslov »večni koledar«? Knjiga, ki jo je prevedel in uredil Aleš Učakar, je narejena tako, da ima vsak dan v letu svojega papeža, pri čemer se zvrsti vseh 236 papežev in 30 protipapežev. Razvrščeni so po datumih nastopa papeževanja ali glede na mejne biografske datume, včasih pa tudi po datumih pomembnih dogodkov v času njihovega pontifikata. Nekateri od pomembnejših papežev nastopijo tudi po dvakrat ali celo trikrat v letu. Benedikt XVI. je, denimo, dobil 16. april – tega dne leta 1927 se je rodil; Janez Pavel II. pa 6. maj – v spomin na 6. maj 2001, ko je kot prvi papež v zgodovini molil v islamskem svetišču, v mošeji Omajadov v Damasku. Za vsakega od papežev je avtor na kratko povzel njegovo življenje in delo. Teh 366 biografij tvori osrednji del knjige. Pred njim je avtorjev odlični uvod. Za njim pa vse tisto, kar rabi dober priročnik: glosar izbranih pojmov iz zgodovine Cerkve in več preglednic. Prva je kronološki seznam papežev, od Petra do Benedikta XVI. Druga je abecedni seznam papežev, ki nam pomaga, če jih iščemo po imenu in nas usmeri na datum v letu, pod katerim so uvrščeni v koledar. Tu je še seznam papežev po dolžini pontifikata. Najdlje je papeževal Pij IX., kar 31 let, na drugem mestu je Janez Pavel II., 26 let, na tretjem Leon XIII. s 25 leti … Zna biti, da je bil dlje za Kristusovega vikarja le sv. Peter, ki naj bi bil papež v letih 30-67, torej 37 let, vendar dolžina njegovega mandata ni gotova. Na koncu tega seznama je Urban VII., ki je umrl že po 12 dneh. Preglednicam sledita seznam uporabljene in priporočene literature ter imensko in stvarno kazalo. Orientacija po knjigi je torej dobra in v njej se hitro znajdemo. Beremo pa jo lahko po izbiri: od prve do zadnje strani, vsak dan po enega papeža ali le sem in tja katerega … Zgodovino tega sveta in Cerkve lahko tako spoznamo tudi z branjem papeških biografij. Poskusite.