Strmolska Vilma (8)

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: Nasveti / sreda, 16. marec 2011 / 06:00

Strmolske je obiskoval tudi Hribarjev družinski zdravnik dr. Otto Haus, ki so ga med vojno mobilizirali, tako da je postal vojaški zdravnik in je na grad hodil v nemški uniformi. V Jančarjevem romanu bi ga lahko prepoznali v nemškem vojaškem zdravniku Horstu, ki pa ima tudi »poteze« deželnega vodja, »landratsfirerja« za Kranjsko. Dr. Skalka je pogosto prihajal na Strmol in gospe Kseniji je bil še posebej naklonjen. Ker je »preveč« pomagal Slovencem, je moral na rusko fronto. Hribarjevima je pomagal, da sta dobila nazaj enega izmed zaplenjenih avtomobilov ter prepustnice za v Ljubljano. Rado je oboje nujno potreboval, saj drugače ne bi mogel opravljati poslov v tovarni Šumi.

Med vojno so torej hodili k njim tudi nepovabljeni gostje: mnogi predstavniki nemške oblasti pri nas in partizani, ki jim je Rado priskrbel celo »tiskarno«. Vilmi je tiskarski stroj naskrivaj pokazal Franc Eržen; vse, kar je spadalo zraven, je imel zaklenjeno v spodnjih prostorih gradu. Hribar je tako ali tako podpiral OF, partizane pa zalagal s hrano, obleko, orožjem, denarjem itd.

Sredi hude zime, 3. januarja 1944, je prišlo zvečer pred grad kakih deset partizanov. Francelj Eržen jim je odprl, ker jih je poznal, saj je sodeloval z njimi. Hribarju je šel povedat, ta pa jih je povabil »gor«. Večer pred tem ga je prišel opozarjat njegov lovski čuvaj Jerič in ga skoraj na kolenih prosil, naj se umakne, ker je iz zanesljivih virov izvedel, da ga bodo prišli iskat. Hribar je mislil, da se mu ne more nič zgoditi, saj je podpiral partizane. V kuhinjo je stopil mlad in nadut komisar, potem ko se je že najedel sira in klobas. Začel je vpiti, da Hribar podpira »ta bele«. Zagrozil jim je, da nihče ne sme iz gradu do petih zjutraj, sicer bo ustreljen. Ksenija je Vilmo prosila, naj poskrbi za njeno mamo. Z očmi ji je namignila, naj gre k njej; najbrž je upala, da bo po telefonu poklicala pomoč. A telefonske žice so bile že prerezane. Partizani so pobrali vse, kar jim je prišlo pod roke. Med njimi je bila tudi partizanka, ki je iz omare vzela krznen plašč; bil je last nečakinje arhitekta Osolina. Hribarjevi so ji ga namreč pripeljali iz čistilnice. Zaplenili so tudi več lovskih pušk. Vosovci so premetavali vse po vrsti kot obsedeni in iskali nakit, a ga jim ni uspelo najti. Ta je bil varno skrit v greznici. Kasneje ga je vrtnar odkopal, Vilma pa ga je s ponijem odpeljala v Kranj k Majdičevim, kamor ga je prišel iskat sorodnik z Reke.

Nemočni uslužbenci so z žalostjo strmeli za svojim gospodarjem in njegovo ženo, ki so ju vosovci v globokem snegu gnali proti Štefanji Gori. S seboj so odpeljali tudi konjerejca, ki se je tisti večer mudil na Strmolu. Prodal jim je konja in je mislil tam tudi prenočiti. Kasneje so ga izpustili. Njiju pa so zverinsko mučili. Nekateri so se po vojni v pijanosti izdali, kako so ju ubijali in zakopali v neki grapi. Likvidatorji so pripadali Kokrškemu odredu. »Ta zločin«, kot je zapisal Alojz Kalinšek v Kroniki podkrvavških vasi, »je še dolgo odmeval med ljudmi in vanj skoraj niso mogli verjeti.« Prokomunistična propaganda je seveda zanikala grozodejstva, »a nič ni tako skrito, da ne bi bilo očito.«