Ukradeno otroštvo

Mama, 1. del

Metoda je bila posebna ženska. Rada se je zabavala, z otroki je hodila po gostilnah od Figovca do Slamiča, Šestice, pa tja v Rožno Dolino do Katrce, celo v Zajčjo dobravo je zašla. Svoj alkoholizem je zelo dobro skrivala. Drugim je govorila, da ima krčne žile, da mora zato veliko počivati, v resnici pa si je zdravila mačka.

»Naše otroštvo bi moralo biti drugačno, kot je bilo,« pripoveduje Zdenka. »To bi moralo biti najlepše obdobje mojega življenja, a še zdaleč ni bilo tako. Doživljala sem fizično in psihično nasilje, bila sem zelo zanemarjen otrok, tako čustveno kot sicer. Dopoldne, ko očeta ni bilo doma – bil je pomemben direktor – se je pri nas dogajalo marsikaj. Prihajale so mamine prijateljice, gostila pa je tudi moške. Za različne spolne užitke jim je prepustila eno od sob. Namesto nje, bila je pač zaposlena s popivanjem in veselo družbo, sem morala opravljati različna gospodinjska dela.

Potem pa je prišlo leto 1953. Stara sem bila pet let in sedem mesecev, bila sem nebogljen otrok, prepuščen sam sebi. Name bi morala paziti sestra, a ni. Petnajstega aprila sem si z nožem poškodovala desno oko. Na očesni kliniki so mi ga hoteli odstraniti. Na srečo je posegla vmes ena od medicinskih sester. Predlagala je očetu, naj me odpelje v Avstrijo. Tam so me operirali dvakrat: prvič na Dunaju, drugič pa v Gradcu. Zdravniki so načrtovali še eno operacijo, a je padla v vodo, ker se je leta 1955 rodila še ena sestra. Da je bilo življenje pod našo streho res zmešano, dokazuje dogodek iz leta 1956: kot devetletno deklico so me po nalogu takratne milice odpeljali na ginekološki pregled. Razlog je bil banalen: moja mama je povabila na obisk italijanskega ginekologa, ki je bil tudi pedofil. Spoznala ga je v Gradcu, med mojo operacijo očesa. Na srečo se mene še ni dotaknil, bil pa je že kaznovan in tudi zato ga je oblast nagnala iz SFRJ.

Omenila sem že, da sem živela v groznem pomanjkanju čustev. Starša do mene nista kazala nobene ljubezni. Še huje: ves čas sem imela občutek, kot da sem jaz kriva, da je v njunem zakonu vse narobe. Moj oče je imel iz neke druge zveze že dva otroka: aprila 1945 se mu je rodila hči, avgusta 1946 pa še sin. Jaz sem prijokala na svet septembra 1947. Ne vem, kaj sta videla drug na drugem, za mamo sem prepričana, da je 'padla' na njegovo partizansko uniformo, ki jo kar ni mogel sleči. V zakon ga je verjetno prisilila z nosečnostjo, saj me je že nosila pod srcem. Vsak njun spor sem tudi zaradi te 'prisile' kot otrok občutila na lastni koži. Mama me je trpinčila, z menoj je zelo surovo ravnala. Je pa res, da me oče ni nikoli tepel. Mami sem morala priznati dejanja, ki jih nisem nikoli naredila. Oče za marsikaj ni vedel, saj je bil večji del dneva kot direktor odsoten – in to tudi niso bili časi, ko bi se moški ukvarjali z otroki.

Zgodilo se je, da je leta 1957 ostal brez službe. Takrat so se razmere v naši družini še poslabšale. Bila sem najstarejši otrok in za vse, kar je bilo narobe, so me še bolj krivili. Mama je med otroki delala velike razlike. Nad menoj je vladala kot kakšen diktator, vse sem jo morala ubogati. Nenehno so padali udarci. Ukazala mi je, da si moram denar za šolske potrebščine zaslužiti sama. Tako sem eni od frizerk prala brisače, ko je rodila sina, pa tudi plenice. Doma sem likala, pospravljala, kar je bilo zelo naporno, saj je bilo stanovanje ogromno – imeli smo kar 154 kvadratnih metrov. Iz kleti sem prek 83 stopnic v drugo nadstropje nosila drva in premog. Mama je bila gluha za moje klice na pomoč. Četudi sem imela veliko učenja pred kakšno kontrolno nalogo, je imelo delo, ki mi ga je naložila, prednost. Ko sem vse opravila, sem bila pogosto že tako utrujena, da so mi oči kar same lezle skupaj. Pogosto je bila brez razloga slabe volje. Takrat me je nagnala tudi iz stanovanja ali pa sem morala klečati na polenih ali koruzi. Potem me je po hrbtu tepla s kablom od likalnika. Maroge so pekle in skelele, še bolj pa je pekla krivica, ki sem jo doživljala. Na glavi in hrbtu mi je zlomila brez števila kuhalnic. Če je opazila, da – po njenem – predolgo sedim za šolskimi knjigami, mi jih je vzela in me nagnala pomivat že pomita tla. Preostale tri sestre so se ta čas lahko igrale. Dve sta hodili celo k baletu in veliko nastopali. Jaz na kaj takšnega nisem smela niti pomisliti. Najhujši so bili konci tedna. Takrat sem varovala še otroke njenih prijateljic, včasih tudi več kot deset. Morala sem jih obleči in odpeljati v Tivoli ali v kino, poleti pa na Ilirijo, na plavanje. Če je bilo kaj narobe, so me zatožili, in spet so padali udarci. Nasilja sem bila že tako navajena, da se mi je zdelo, da brez njega ne gre. V sebi sem imela le eno željo: da čim prej končam osemletko, se zaposlim in odidem od doma, iz pekla, v katerem sem morala živeti. Še to, da ne pozabim: tudi grožnje s poboljševalnico v Jaršah so bile stalno na tapeti. Mama ni hodila v službo, kljub temu je bil štedilnik ves čas prazen in mrzel. Sestre smo jedle kruh z maslom, ko smo si lahko skuhale hrenovke, je bil že praznik.

Leta 1959 je oče dobil novo službo. Postal je predstavnik nekega podjetja iz Srbije. V času, ko je bil brezposeln, je – hočeš nočeš – doma videl marsikaj, kar mu je bilo prej skrito. Mamo je začel opozarjati, da življenje, ki ga živi, vključno z obnašanjem, ni spodobno za žensko s štirimi otroki. Na srečo se nobena od nas, sester, ni navzela njenih grdih, prostaških navad. Leta 1961 me je mama brcnila in mi poškodovala (zlomila) palec leve roke. To se je zgodilo zato, ker sem si zaščitila oči. Med brcanjem je sikala, da želi, da oslepim. Zaradi tega dogodka še danes pogosto ne spim, ker me tlačijo nočne more. Ko sem prišla v puberteto, sem se začela čez noč telesno močno razvijati. Imela sem komaj 13 let, ko je že razglašala naokoli, da sem godna za ženitev. Ko bi vi vedeli, koliko obrazov je imela! Enega za doma, za očeta, zame, za preostale tri sestre, za prijateljice, za naključne tujce. Moram reči, da so jo imeli zelo radi tudi očetovi poslovni partnerji. Kadar so prišli na obisk v Slovenijo, jih je gostila, jim stregla, celo kuhala. Nekoč so jo povabili, naj pride v Dubrovnik, da ji vrnejo gostoljubje. Brez očetove vednosti se je odločila, da se julija odpeljemo tja. Že v tistih časih so tam imeli številni direktorji in drugi pomembneži vile, vikende, stanovanja. V eno od bogatih vikendov nas je odpeljal trgovski potnik, zaposlen pri očetu. Zelo vdan je bil tudi moji mami. Prej še nikoli ni bila na morju, sploh pa ne v Dalmaciji. Vse zavore so ji popustile! Celo na to je pozabila, da ima s seboj štiri hčerke, ki so bile takrat stare od štirih pa do petnajst let. Predala se je veseljačenju, nočnim zabavam, dalmatinskemu melosu, užitkom in popivanjem, ki so trajali polnoči in podnevi. Da bi bilo vse skupaj videti spodobno, je od mene zahtevala, da jo spremljam. Nekega večera sem bila tako utrujena, da sem komaj stala pokonci. Uprla sem se ji, med preklinjanjem je potem odšla sama. S spremljevalcem (trgovskim potnikom) sta se vrnila z zabave šele proti jutru, oba pa sta bila zelo pijana. Takrat pa se je zgodilo nekaj groznega, kar je zaznamovalo moje nadaljnje življenje …«

(Nadaljevanje prihodnjič)