Moj otrok pa trenira (1)

Šport je nekaj krasnega tako za otroke kot za odrasle. Če le ne vsebuje samo športnega duha, ampak še nekaj več. Šport ima lahko toliko koristnih naukov, ki koristijo človeku vse življenje. Zato je po svoje to res način razmišljanja ali življenja. K športu spadajo trenerji. Dober trener je zame več kot trener. Tako kot je dober učitelj več kot samo učitelj. Oba poznata otroka in se ne zanimata samo za tisto področje, s katerim se ukvarjata. Od trenerja tako pričakujem, da bo znal videti otroka z vsem, kar je, celo podobo, ne samo športni vtis. Kakšno vprašanje o prijateljih, o šoli, o družini, o preživljanju prostega časa in seveda tudi to, kakšne socialne veščine obvlada in razvija otrok. Kje so njegovi plusi in minusi? Kako se obnaša do soigralcev, kakšen odnos ima do treninga, do sebe, do tekmovanja? Všeč so mi pravila, ki jih imajo v nekaterih klubih o obnašanju. Nič mobilnih telefonov v garderobi, brez staršev v garderobi, skrb za opremo in oblačila, ki morajo biti zložena, točnost pri prihajanju na trening in tekme, primerno obnašanje do trenerja, soigralcev, nasprotnih ekip … Starši se lahko prijavijo na individualne pogovore pri trenerjih, ne morejo pa se vtikati v njihovo delo, če se nanj ne spoznajo. Prav tako imajo starši določena pravila tako na tekmah kot pri opravičevanju odsotnosti otroka. Tako otroci kot starši se morajo držati etičnega kodeksa, v katerem je napisano vse, kar je potrebno. Večina s tem nima težav. Če jih imajo, se lahko pogovorijo. Če ne spremenijo svojega odnosa ali vedenja, so izključeni. Prijetno sem bila presenečena, kako je to urejeno pri smučarjih skakalcih. En sam napačno usmerjen in iztegnjen prst pomeni določene posledice. Nekdo bi lahko rekel, saj je samo prst. Samo sredinec … Pa ni. To je tudi način razmišljanja. Zato mora biti šport vzgoja celega človeka, ne samo nekaj mišic in spretnosti. Trening je napredek, ne samo rezultat.