Strmolska Vilma (6)

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Ksenija se je šolala v Ljubljani in v Berlinu, kjer je imela svojo najboljšo prijateljico, neko baronico, ki je s svojim prijateljem prihajala na Strmol. Ta prijatelj je bil Hans von Tschammer und Osten; v rajhu je postal »rajhsšportfirer«. Ko so med vojno zanj izvedeli tedanji nemški oblastniki na Slovenskem, so ga začeli obiskovati na gradu. Ti so na prošnje Hribarjevih rešili številne na smrt obsojene zavedne Slovence. Takrat je postal njihov stalni gost tudi deželni vodja za Kranjsko, dr. Gustav Skalka. Tudi Ksenija je včasih obiskala prijateljico v Berlinu; tja se je odpravila, ko je leta 1943 dr. Osten nenadoma umrl. Nazaj se ni mogla vrniti, zato je cela dva meseca tam vozila rešilni avto. Zanjo je bilo znano, da je rada povsod pomagala, kjer je le mogla. Moža je zelo skrbelo zanjo, saj se je izpostavila velikim nevarnostim. Tudi sama je povedala, da je videla veliko hudega.

Na gradu so imeli več konj, Ksenija je imela kasaškega in jahalnega. Ko sta z možem živela še v Ljubljani, ji je mož priskrbel jahalnega učitelja, črnogorskega oficirja Vladimirja Glišića. Med njima se je spletla velika ljubezen. Mož je izvedel in dosegel, da so oficirja prestavili v zakoten kraj v Črni gori. Ksenija je šla z njim in kasneje sta se tudi poročila. Potem je Rado spet »zrihtal«, da so ga prestavili v Maribor. Glišić je bil cele dneve na orožnih vajah in takrat je Ksenija »ušla« v Ljubljano. Rado je bil že na Strmolu; povabil jo je tja, saj jo je imel zelo rad. A kljub temu je oba tožil, ker s Ksenijo nista bila ločena, poročila pa se je tudi po pravoslavnem obredu, ne da bi se prej odpovedala rimskokatoliški veri. Ob njeni vrnitvi sta se na gradu znova – seveda samo simbolično – poročila, sorodniki pa so ju z verigo zvezali okoli vratu. Glišić ji je pisal obupana pisma, ki jih je Ksenija neprebrana metala v koš. Vilma se nasmehne in pravi, da »smo jih pri pospravljanju brale; ble so tako žalostne, da smo samo jokale zraven.«

V Jančarjevem romanu se oficir imenuje Stevan Radovanović in se leta 1945 znajde v ujetniškem taborišču v Italiji. Neke noči se mu sanja o Veroniki (Kseniji) in zato roman nosi naslov To noč sem jo videl. Prvi del romana je posvečen njegovim razmišljanjem o veliki in izgubljeni ljubezni. Njegove spomine prepletajo mnogi resnični dogodki iz življenja glavne junakinje, o kateri v drugem delu razmišlja njena mati, ki je z njo izgubila vse v življenju. A še vseeno upa, da bo od nekod vendarle prišla, zato nenehno sedi ob oknu in čaka, čaka … Četrto poglavje pa je namenjeno razmišljanjem gospodinje Joži, ki službuje v graščini na Podgorskem. To poglavje je torej posvečeno tudi Vilmi. Sega v čas, ko so prišli partizani »sredi zime, kot večerni volkovi« (Jančar), po strmolska gospodarja. Joži vseskozi premišljuje o teh nesrečnih dogodkih okrog likvidacije njenih delodajalcev, svojim vnukom pa pripoveduje o lepših plateh življenja na Podgorskem. Tudi o krokodilu, ki je bil na gradu že nagačen in je zbujal radovednost obiskovalcev.