Ne maram delitve na moško in žensko znanost

V nacionalnem programu Za ženske v znanosti L´Oreal Slovenija so že petič s štipendijami nagradili mlade slovenske znanstvenice. Med tremi prejemnicami je tudi 31-letna Kranjčanka Biserka Bakrač.

Kako se je pravzaprav začela vaša znanstvena kariera?

»Po gimnaziji v Kranju sem se odločila za študij biologije na Biotehniški fakulteti. To je bila še ljubezen iz osnovne šole, kjer me je biologijo učila odlična profesorica prof. Vanda Kukec. Diplomsko delo sem opravila na Katedri za biokemijo in na Inštitutu Jožef Stefan pod mentorstvom prof. Kristine Sepčić in prof. Marjete Šentjurc. Po diplomi sem študij nadaljevala kot mlada raziskovalka in vpisala podiplomski študij Biomedicine na Medicinski fakulteti. Raziskovalno delo pa sem opravljala na Katedri za biokemijo Biotehniške fakultete pod mentorstvom prof. Gregorja Anderluha. Usposabljala sem se tudi v tujini, in sicer v Angliji, v Newcastlu na Inštitutu za celično in molekularno biologijo. Tam sem delala pod mentorstvom prof. Jeremyja Lakelyja in prof. Andyja Wernerja. Nekaj malega sem delala tudi v Italiji, v Trentu na Biofizikalnem inštitutu. Rezultate, dobljene v Angliji, smo skupaj s sodelavci doma in v tujini nedavno objavili v znanstvenem članku ugledne znanstvene revije. Letos se mi izteka status mladega raziskovalca in do aprila ali maja želim doktorirati.«

Partnerji nacionalnega programa Za ženske v znanosti s štipendijo spodbujajo mlade znanstvenice, ki svojo kariero uspešno združujejo z družinskim življenjem. Čemu nameravate nameniti prejeto štipendijo, za znanstveno raziskovanje ali za kaj drugega?

»Štipendijo lahko porabiš, kakor jo hočeš. Za kaj točno jo bom uporabila, še ne vem, morda v varčevalne namene, saj želimo z družino v prihodnje reševati stanovanjski problem. Možno je tudi, da si bomo privoščili potovanje ali pa bo šel ta denar tudi za naprej za raziskovanje. Vse možnosti so še odprte.«

Čemu ste posvetili svoje raziskovalno delo?

»Ukvarjam se z naravnim toksinom iz morske vetrnice, ekvinatoksinom. Zanj je značilno, da v celičnih membranah prepozna lipid sfingomilien. Mi smo raziskali, kako točno ga prepozna, s katerim delom molekule. V Angliji, na celičnih raziskavah smo ga uporabili kot detektor za celični sfingomilien. Sfingomilien je zelo pomemben vir specifičnih signalnih molekul in je kot tak lahko udeležen tudi pri nekaterih boleznih. Vloga ekvinatoksina pri raziskovanju bolezni je tako posredna in v ta namen še ni bil uporabljen. V prihodnosti pa bi lahko pripomogel k širitvi znanja o sfingomielinu in z njim povezanih procesov, tudi bolezni, saj so naši rezultati pokazali, da je učinkovita, zanesljiva in uporabna sonda za detekcijo tega pomembnega lipida.«

Ima omenjena štipendija kako povezavo s kozmetiko ob dejstvu, da je v imenu programa tudi ime znane kozmetične družbe?

»Ne. Smo pa imele dobitnice štipendije na prireditvi možnost, da nas je vizažistka uredila in smo to seveda izkoristile. Kolegi so se šalili, da bom sedaj kot Milla Jovovich, L'Orealov obraz, ampak v resnici ta štipendija s kozmetično družbo nima nič drugega, kot da je njen sponzor.«

Ste ženske raziskovalke v drugačnem položaju kot moški kolegi? Imate zaradi tega kaj manjše možnosti?

»Ni mi všeč delitev na moško in žensko delo ali na moško in žensko znanost. Kot raziskovalka delam večinoma z moškimi in z njimi zelo dobro sodelujem. Tudi sicer imam rajši mešan kolektiv kot zgolj ženskega. Nimam vtisa, da bi imela ženska v znanosti manjše možnosti. Ko ženska postane mama, morda na neki način res »izgubi« (sicer pridobi veliko drugega), saj se njeno raziskovanje v tem času nekoliko upočasni, vendar če si v resnici želi in je dovolj ambiciozna, je lahko tudi ob materinstvu uspešna znanstvenica. Ko sem bila na porodniškem dopustu, sem imela včasih rahel občutek, da nekaj zamujam, da bi lahko v tem času veliko prebrala ali celo raziskovala. Toda za kaj takega nisem imela energije, ker je Enej zelo malo spal, tako podnevi kot ponoči, in sem redke proste trenutke izkoristila za počitek. Šlo je le za občutek in ne za resnično prikrajšanost. Imam namreč še veliko časa in bom ta čas lahko nadoknadila v prihodnje.«

Štipendijo ste dobile tri znanstvenice. Kako velika je bila konkurenca, kakšna je bila selekcija?

»Kolikor vem, nas je bilo 17 kandidatk, izbrane smo bile tri. Kot je bilo razbrati iz razpisnih pogojev (za štipendijo sem se prijavila na podlagi razpisa), so upoštevali dosedanjo znanstveno uspešnost, točkovanje na podlagi člankov in citatov, udeležbo na mednarodnih kongresih, tudi uporabnost raziskovalnega dela.«

In kakšne so bile vaše reference?

»Skupaj s sodelavci doma in v tujini sem objavila dva članka v prestižni in izredno cenjeni znanstveni reviji Journal of Biological Chemistry. Z mentorjem sva objavila tudi poglavje o delovanju toksinov morskih vetrnic v knjigi o proteinih, ki se vežejo na lipidne membrane. Svoje delo sem v obliki plakata večkrat predstavila tudi na znanstvenih kongresih v Sloveniji in v tujini. Bila sem tudi prejemnica dveh štipendij, ki jih je Evropska biokemijska federacija kot organizator kongresov podeljevala mladim in perspektivnim znanstvenikom za obisk kongresa v Italiji in Pragi. Pri prijavi je verjetno štelo tudi skupno polletno delo v tujini, katerega rezultati so vidni v članku, verjetno so upoštevali tudi uporabnost dela, ki ni ostalo zgolj na ravni bazične znanosti, pač pa smo šli tudi v aplikativne vode.«

Ste tudi med študijem v tujini dobivali štipendijo?

»Delo v Angliji mi je finančno omogočila štipendija Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije. Delo v Italiji pa mi je omogočil mednarodni projekt, katerega slovenski nosilec je bil takrat moj mentor prof. Gregor Anderluh. Za krajše obiske pa ni bilo štipendije in sem preživela s plačo mladega raziskovalca.«

Kolikšna pa je plača mladega raziskovalca?

»Pač redna plača, zadovoljiva za začetek. Kako bo v prihodnje, pa ne vem, saj je v znanosti tako, da je delo odvisno od projektov in potem v nasprotju s prejemniki redne službe denimo nimaš možnosti za stanovanjske kredite in podobno. To pa vsekakor ni po godu mladi družini, ki si ustvarja svoje gnezdo.«

Kako da ravno ženske motivirajo s štipendijami?

»Program izhaja iz predpostavke, da je ženski v znanosti težje, zlasti če je še mama, zato jo materialno spodbujajo k temu, da sploh v znanosti delujejo in vztrajajo. Čeprav sama nimam tega občutka, pa sem v pogovoru s starejšimi znanstvenicami, ki so se v preteklosti s svojimi moškimi kolegi borile za enak položaj žensk v znanosti, spoznala, da jim je bilo težje, kot je sedaj nam.«

Ste življenje posvetili samo znanosti ali se ukvarjate še s čim?

»Če hočeš biti dober znanstvenik, se moraš res veliko ukvarjati z raziskovanjem in temu sem zadnja leta namenjala res veliko časa. Sicer pa sem znala najti čas tudi za kaj drugega, za dopust, kakšno potovanje. Vzdrževala sem redne stike s prijatelji, čeprav sem na srečanja nenehno zamujala zaradi tega ali onega eksperimenta. Tukaj se jim moram zahvaliti, da so me vedno razumeli. Odkar pa imam družino, se še bolj trudim, da svoj čas namenjam tudi zasebnemu življenju.«

Kakšne so vaše prihodnje ambicije?

»Upam, da bom še nekaj časa ostala v znanosti, da ne bom obupala, če ne bo tega ali onega projekta. Računala sem tudi na tujino, vendar imam sedaj družino in ker nas je pri snovanju prihodnosti sedaj več, bo potrebno več kompromisov. Tujina sicer ni izključena, morda bom iskala možnosti kje bližje Sloveniji (denimo v Trstu, kjer imajo dober center). Še vedno tehtam možnosti, morda bi šla tudi v farmacevtske vode, kjer je precej težko priti zraven, razen za delo na terenu, kar me pa ne zanima preveč.«