Strašno je bilo gledati goreča trupla

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. september 2016 / 13:19

V torek bodo pri Lahovčah, kjer se je 1. septembra 1966 zgodila največja letalska nesreča v Sloveniji, odkrili spominsko obeležje. Spomin na katastrofo, v kateri je umrlo 98 britanskih potnikov in članov posadke (19 jih je preživelo), nam je pomagal obuditi Franc Košnjek iz Kranja, takratni šef letaliških gasilcev.

»Strašno je bilo gledati goreča trupla in grozno je smrdelo. Če ne bi bil dovolj trden, bi se v taki situaciji zagotovo izgubil,« pravi danes 86-letni Franc Košnjek, ki je bil pred prihodom na brniško letališče v letu 1965 poklicni gasilec v Kranju. Bil je celo eden od prvih sedmih kranjskih poklicnih gasilcev. Strmoglavljenje letala britanske družbe Britannia Ariways pri Lahovčah ga je torej doletelo že po letu dni vodenja gasilcev na brniškem letališču, uradno odprtega decembra 1963.

»Ko je tisto noč okoli 1. ure zazvonil telefon, sem si takoj rekel, da ne bo nič dobrega. Klicala je čistilka z letališča in povedala, da je nekje pri Mengšu padlo letalo. Ker nisem imel avta, sem odhitel v kranjski gasilski dom in se s poveljniškim vozilom gasilske zveze odpeljal na letališče. Tudi tam ni bilo več gasilcev, zato sem se odpeljal proti Mengšu. Že v Lahovčah me je ustavil voznik avtobusa in mi pokazal, kje je prizorišče nesreče. Hitro sem stekel tja,« Košnjek začne pripoved.

»Ko sem videl, kakšna katastrofa se je zgodila, sem za trenutek kar obstal, da sem prišel k sebi. Nato sem prevzel vodenje intervencije. Spominjam se, da sem najprej zagledal mlada potnika zunaj letala, ki sta se držala skupaj. Bila sta povsem v šoku in večkrat sem ju moral potresti, da sta spregovorila. Tedaj sem spoznal, da sta Angleža. Naročil sem jima, naj se umakneta, da ne zgorita,« Košnjek opisuje prve trenutke, ko je prispel na prizorišče nesreče. Ko so reševalci ugotovili, da je pri repu letala še nekaj živih potnikov, se je ena skupina gasilcev takoj lotila njihovega reševanja. »Prioriteta je bila rešiti čim več življenj, šele potem gašenje.«

Intervencija je potekala dobre tri ure, se spominja. »Največ opravka smo imeli z reševanjem preživelih. Treba je bilo delati 'na horuk', drugače ni šlo. Postal sem kar nekoliko hud, ker so se nekateri reševalci obotavljali in razmišljali, ali se bo potnike dalo spraviti skozi odprtino, ki smo jo naredili. Za to ni bilo časa. Neki stevardesi, ki je sedela v repu in je bila še živa, je takoj, ko smo jo potegnili iz letala, glava samo omahnila in nam je v rokah umrla.«

Gasilci so na kraju nesreče dežurali še dva, tri dni po nesreči, da so vse pospravili in odpeljali trupla v Ljubljano. »Kmalu so se pojavili tudi radovedneži, ki so pobirali vse, kar so našli. Kovčki so bili namreč razmetani vsepovsod, vse mogoče je bilo v njih in ljudje so predmete kar jemali. Da bi to preprečili, sem od komandirja kranjske milice zahteval, naj postavijo stražo in območje zavarujejo. Najprej je bil kar precej jezen, češ kaj mu ukazujem. Sva se kar malo sporekla, pa sva bila dobra prijatelja. No, potem so le postavili nekaj miličnikov, da so naredili krog okoli kraja nesreče in umaknili 'firbce', da smo lahko nadaljevali z delom,« se spominja.

Živ mu je ostal tudi spomin na odhod prve skupine preživelih potnikov in članov posadke z brniškega letališča v London. »Tedaj sem ravno prišel v službo in sem šel na ogled, da poizvem, ali se je ponoči kaj pomembnega zgodilo. V mednarodnem prostoru so se pogovarjale britanske stevardese. Ko je ena od njih zaslišala moj glas, se mi je zahvalila, ker smo jim rešili življenje. Začudil sem se, kako je vedela, da sem prav jaz vodil reševanje, pa mi je odgovorila, da ji je v spominu ostal moj glas, ko sem ukazoval reševalcem,« konča pripoved Franc Košnjek, ki je letališke gasilce vodil vse do leta 1989.