Beneška Mostra

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 10. september 2016 / 13:40

Baje, da se da iz Ljubljane v Benetke (235 km) prepeljati v dobrih dveh urah, v treh pa sploh. To pomeni, da tudi 73. beneški filmski festival, ki tam prav zdaj poteka, ni daleč. Zakaj ne bi sedli v avto in se do njega zapeljali?

Komu zlati lev?

Beneški filmski festival (Mostra) je eden od treh »naj« festivalov te vrste na svetu. Skupaj s kanskim in berlinskim tvori festivalsko sveto trojico. Je tudi najstarejši. »Prvi beneški filmski festival je tako potekal med 6. in 21. avgustom leta 1932 na terasi Hotela Excelsior na Lidu, ki je pomembna festivalska lokacija še danes. Ta prvi festival sprva ni dajal vtisa, da gre za diktatorsko propagando. V dobrih dveh tednih so namreč prikazali 29 filmov iz devetih držav, številni izmed teh filmov pa še danes veljajo za legendarne. Uvodni film je bil Doktor Jekyll in gospod Hyde režiserja Roubena Mamouliana, premier pa so bili med drugim deležni še filmi, kot so Frankenstein Jamesa Whala, Zemlja Aleksandra Dovženka, Grand Hotel Edmunda Gouldinga, Množica vpije Howarda Hawksa ter Šampion Kinga Vidorja. Nagrad takrat še niso podeljevali, temveč so jih odločili z glasovanjem občinstva …« A tako je bilo le prvič. Festivala se je brž polastil Mussolini, ki je bil – tako kot njegova diktatorska kolega Stalin in Hitler – velik ljubitelj filma. Po njem so poimenovali tudi glavno festivalsko nagrado (Coppa Mussolini). Prelomno je bilo leto 1938, ko sta Mussolinijevo nagrado odnesla filma Olimpijada Leni Riefenstahl ter italijanski film Luciano Serra, pilot režiserja Goffreda Alessandrinija. (Mimogrede, tega je soustvarjal Mussolinijev sin Vittorio.) Ameriška in britanska delegacija sta sprožili afero in sta zaradi takšne politike zapustili festival. Svoje zamere pa so imeli tudi Francozi, ki so organizatorjem močno zamerili dejstvo, da so izdali veto na podelitev nagrade filmu Velika iluzija Jeana Renoirja, ki bi moral osvojiti glavno nagrado. Prav ti dogodki so francosko delegacijo spodbudili, da so takoj začeli postopek za ustanovitev svojega lastnega, bolj demokratično usmerjenega filmskega festivala. Po dolgotrajni izbiri lokacije festivala in neuspelem prvem festivalu zaradi začetka 2. sv. vojne se je leta 1946 iz te pobude rodil filmski festival v Cannesu.« Beneškega so po vojni nadaljevali. Na njem so se premierno predstavili mnogi najboljši filmi tega sveta. »Leta 1952 je bil tu svoje prve projekcije na evropskih tleh deležen Rašomon, ki je z osvojenim zlatim levom nemudoma sprožil velik interes za režiserja Akiro Kurosavo in japonsko kinematografijo na splošno. Ta je bila namreč zahodnemu svetu do tedaj skoraj popolnoma neznana. Za kakšno veliko odkritje je šlo, pričajo poznejši srebrni levi za filme Legenda o Ugetsu (leta 1953) in Naslednik Sansho (leta 1954) Kendžija Mizogučija ter za Sedem samurajev Akire Kurosave (leta 1954). Podobno se je zgodilo tudi z indijskim avtorskim filmom. Leta 1957 je zlatega leva osvojil film Nepremagani (Aparajito) Satyajita Raya, s čimer se je tudi ta cineast močno vpisal v zavest zahodnega občinstva. Glavni nagradi za filma Lani v Marienbadu Alaina Resnaisa leta 1961 in za Rdečo puščavo Michelangela Antonionija sta pomenili prelomnico pri vzponu filmskega modernizma v Evropi, z zlatim levom za Ivanovo otroštvo pa je svoj prvi večji festivalski uspeh tu doživel Andrej Tarkovski. Festival se je v dveh desetletjih po vojni tako dokončno uveljavil kot praznik filma, kjer filmarji in igralci vsako leto predstavljajo najboljše nove filmske stvaritve z vsega sveta. Veliki filmi, ki so svojo uspešno pot začeli na Lidu, so denimo Lepotica dneva (1967) Luisa Bunuela, Fanny in Alexander (1982) Ingmarja Bergmana, Ženske na robu živčnega zloma (1988) Pedra Almodovarja, Zadnja Kristusova skušnjava (1988) in Dobri fantje (1990) Martina Scorseseja, Tri barve: Modra (1993) Krzysztofa Kieślowskega, Ognjemet (1997) Takešija Kitana, Gora Brokeback (2005) Anga Leeja, Rokoborec (2008) in Črni labod (2010) Darrena Arronofskyja ter Gospodar (2012) Paula Thomasa Andersona … (Vir: Matic Majcen, MMC RTV SLO) Letošnji dobitnik zlatega leva bo znan že jutri, 10. septembra.

Turčija ne popušča

»Evropski uniji in gospodu Schulzu smo dali jasno vedeti, da v trenutnih razmerah ne moremo spremeniti svoje protiteroristične zakonodaje. Za nas gre v tem primeru za življenje in smrt.« To je izjavil turški premier Binali Yildirim po srečanju z Martinom Schulzem, predsednikom Evropskega parlamenta. Ublažitev turškega protiterorističnega zakona je glavni pogoj, ki ga je Turčiji EU postavila za ukinitev vizumov za turške državljane.

Politična žival

»Človek je žival, ki se ukvarja s politiko.« To je sicer znana trditev, izrekel jo je sam Aristotel (384–322 pr. n. št.) Je pa večna in velja tudi za nas in naše politike.