Šepetalnica za veter (35)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. februar 2011 / 06:00

In tedaj se je zgodilo. V Sergejevi glavi je zazijala reža, izpustil je Varjo iz objema, kaj izpustil, skorajda jo je odrinil od sebe, da je presenečena nad njegovo reakcijo nemočno pogledala proti Katarini. In tudi vprašujoče. Od kod za vraga pa zdaj ob Sergeju ženska. Toda, še preden jo je zbodel kanec ljubosumja, je Katarina že pohitela z nasmehom, iztegnjeno roko in razlago. Samo njuna voznica je, isto pot imajo, dekle naj ne skrbi, po potrebi je tudi turistična vodička, drugače profesorica ruskega jezika, prava rusofilka, nič čudnega, da jo je naključje povezalo s Sergejem. Sicer pa je skrajni čas, da se odpravijo. In moški je z olajšanjem pokimal, še dobro, da so ženske vzele stvari v svoje roke, kot robot stopa za njima in se poskuša zamotiti s pogledom na Varjine valujoče lase. Kajti reža v njegovi glavi se širi, pozna to njeno raztezanje, še malo, pa se bo razširila v krater, treba je misli le ustrezno zaposliti, najbolje jim je naložiti delo, naj tokrat raje kot o vulkanskem izbruhu razmišljajo o občutenjih. Oh, kako daleč mu je Varja, čeprav pred njim tako znano valovi z lasmi. Nič čudnega ta daljava, prepotovala je veliko razdaljo, a zaradi hitrosti potovanja je pristalo samo njeno telo, duša upehana tava za njim, zdaj je še vedno nekje med oblaki, trajalo bo dan ali dva, da jo dohiti, kako bi tudi bilo drugače, ljudje smo bili tisočletja vajeni hitrosti konj, zdaj pa ta novodobna hitrost ubija naš zgodovinski občutek za čas in prostor. Ali pa ga samo razširja. Kdo bi vedel.

"Samo poglejta te jeklene ptiče na nebu," je navrgel, ko se je skobacal na zadnji sedež, z olajšanjem, da je širjenje reže v glavi popustilo, mogoče jo tokrat zvozi samo z lahnim dotikom nerazumljivega. Nerazumnega. Ja, najbrž je skregano s pametjo, da se kljub vsemu oddaljeno hrumenje letal potisočerja v njegovi glavi, da se mu zazdi, da še njegov glas bobni in se spreminja v letalski motor, ki ga poganjajo besede o tem, da si je kot otrok želel postati pilot. Ampak to bi lahko postal, če bi se rodil dosti prej in si izpolnil željo takrat, ko so se pojavila prva izvidniška letala. Ha! Slikal in skiciral bi sovražnikove terene, in ko bi mu razvoj tehnologije, norosti in vojne namestil še mitraljez, bi zagotovo postal izvrsten strelec. Bil bi boljši od Rdečega barona, saj sta dami že gotovo slišali za Manfreda von Richthofena, ki je v neposrednih bojih sestrelil kar osemdeset letal. Seveda v prvi svetovni vojni. Kar mu ni o tem povedal Vasilij, je kasneje odkril sam, celo izdeloval modelčke letal, še zdaj hrani kakšnega. In je nemoteno razpredal dalje o razvoju letalstva kot veliki poznavalec Fokkerjevih izumov, presneti falot, Nizozemec, ki se je udinjal Nemcem, pa kasneje kot Anthony poskrbel za ameriška potniška letala, fant res ni bil od muh, sovražnik gor ali dol, tudi sovražnike je treba spoštovati, ker včasih naredijo tudi kaj dobrega. Ni opazil Sergej, da si je Varja zamašila ušesa, kajti njegovo hrumenje je postajalo neznosno. Pa kaj mu je, že spet ga meče, pozna te njegove odklope, poskušala ga je že utišati v takih stanjih, včasih brez uspeha vpila na njega in nazadnje samo počakala, da je bombni napad kričanja minil. Ni se dogajalo ravno pogosto, ni trajalo dolgo, a po pravilu v najbolj neprimernih okoliščinah. Kot zdajle. In to ob voznici, ki se mirno osredotoča na cesto in se na njegove zadnje besede le zasmeje. Kot da bi s smehom hotela pregnati starca s hripavim glasom, ki se je preoblekel v Sergeja. (se nadaljuje)