Okruški za pot v preteklost

V Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki je na ogled likovna razstava Tine Dobrajc, akademske slikarke najmlajše generacije doma iz Škofje Loke. Na razstavi Wunderkammer sta galerijski sobi čudoviti in skrivnostni.

Ob besedi Wunderkammer seveda pomislim na čudežno sobo?

»Wunderkammer je nemška beseda za Curiosity Cabinet, sobo radovednosti, sobo čudes. Take sobe so bile popularne že v 16. stoletju, ko so Evropejci potovali na druge celine v tedaj neznani svet in od tam prinašali različne predmete in relikvije, katerih pomena praviloma sploh niso razumeli, privlačila jih je predvsem njihova zunanja podoba. Postavili so jih v vitrine, da bi jih razkazovali, niso pa razumeli njihovega globljega pomena. Nasprotno je vse, kar sem postavila v galerijo, v to mojo »sobo«, zame zelo pomembno, hkrati pa želim priti do mojih praočetov, spoznati in razumeti, kako so si oni odgovarjali na vprašanja o magiji, obredju, o kultu smrti.

Naj bodo to slike, ki so realistična odslikava fotografiranega portreta, ali pa vitrine oziroma omare s predmeti, vse je moja želja po rekonstrukciji preteklosti v tukaj in zdaj, želja, ki se napaja v nezmožnosti dosega osebe, ki je ni več.«

Na neki način vas je torej pri delu vodila iracionalna želja po prisotnosti umrlega …

»Naj gre za sliko ali instalacijo, oba umetniška izraza mi predstavljata sredstvo, s pomočjo katerega se moj subjekt preseli oziroma potuje skozi čas nazaj v preteklost. Torej v čas, ki se po fizikalnih zakonitostih ne more več vrniti, a v nas vseeno obstaja. Fascinira me smrt kot taka in to, kar razmišljamo in govorimo o njej. Zanimivo je namreč, da v času, ko se rušijo mnogi tabuji, ko facebook prodira v našo intimo in je potem ta razgrajena intimnost zgolj z enim klikom na voljo vsem, da v tem času tabu smrti spet rase. Ko sem šla v fotokopirnico za potrebe razstave izdelat povečani print fotografije pokojnega otroka stare mame, je punca, ki je sprejela moje naročilo, to naredila z vidno grozo, češ le zakaj hočem povečati tako sliko. Ob vseh perverznih podobah, ki jih nenehoma dobivamo preko medijev in interneta, se je njej ta podoba zdela najbolj perverzna. Res bizarno.

Zanima me protislovje med odsotnostjo in prisotnostjo, ki pravzaprav korenini v izkustvu smrti. Dela na razstavi lahko govorijo tudi o utelešenju umrlega, ki je zapustil svoje telo. Zdaj namreč nebivajočemu podoba omogoča, da znova zabiva v novem mediju.«

Mar s tem, da ste pri svojem umetniškem delu za osnovo uporabili fotografije in predmete ter jih v nekaterih postavitvah celo umestili v galerijo, niste na neki način svojih prednikov vendarle razgalili pred občinstvom?

»Zame ni bila preprosta odločitev, da del zgodovine moje rodbine uporabim kot umetniško delo. Seveda sem razmislila o tem. Potrebno je namreč ločiti med lažno razgaljenostjo svoje intime in načinom, kot sem jo tukaj na razstavi razkrila jaz. Vse skupaj ni šlo skozi filter estetske presoje, moj filter je bil zbrati in na razstavo umestiti stvari, s katerimi nazorno lahko pokažem subjektiviteto osebe, ki sem jo vzela pod drobnogled.

Ti predmeti so kot indeksi oziroma pokazatelji. So začetni pogled v mojem potovanju v preteklost, na podlagi teh okruškov potujem nazaj. Zelo sem hvaležna moji stari mami, ki mi je, kljub temu da ni vajena sodobnega umetniškega izražanja, odstopila predmete, ki sem jih iskala za razstavo, in tega ni vzela kot nekaj perverznega. Moji bližnji so moje delo sprejeli in me podprli v tem, kar delam. Vesela sem, da so imeli zaupanje vame, v moj spoštljiv odnos do preteklosti in moje rodbine.«

Kako ste »krmarili« med likovnim v vaših delih in zgodbo, ki jo ta nosijo v sebi?

»Pri svojem delu znam hoditi zelo po robu, se gibati na meji med likovnim in tem, da zaidem v neko naracijo, literarnost. Zdi se mi, da je zgodba v likovni umetnosti danes pogosto obravnavana kot tujek, nekaj odvečnega in ima negativen prizvok. Sama sem se tokrat odločila za vsebinsko poudarjen ciklus, zato sem ob portretih uporabila tudi vse te »dodatke«. Preprosto sem jih potrebovala, ne glede na to, da ti niso čisto slikarstvo.«

Kaj je bilo najprej, portret ali omara?

»Prva je bila omara in prt, jaz ga imenujem mrtvaški prt, poleg nje. Ta je nekakšen post mortem portret. Ob tem sem se spraševala, kaj pravzaprav je portret? Je portret zgolj do potankosti naslikan mimezis, je zgolj prepoznavnost tisto, zaradi česar nekemu artefaktu lahko rečemo, da je portret? Meni se zdi bolj pomembno, da portret ni toliko produkt interpretacije gledalca, kot pa moje invencije in namere.«

Omara je torej portret?

»Omara vsekakor je portret. Hkrati pa sem se vrnila tudi nazaj k sliki. Zanimalo me je, kako lahko danes, potem ko je bilo tako rekoč že vse videno, narediš kaj novega. Je še kaj prostora za tradicionalno naslikan portret na platno ali les? Ali je portret sam sebi zadosti ali gre, kot v mojem primeru, skupaj z »dodatki« za gesamtkunstwerk, celostno umetnino.«

Ste tako postavitev pripravili posebej za tokratno razstavo?

»S to razstavo sem sklenila cikel umetniške produkcije, ki je nastala v obdobju zadnjih dveh let. Sicer pa me je ta koncept povsem zasvojil. Tema se mi zdi neskončna in mislim, da jo je nemogoče izčrpati. Trenutno ne vidim druge smeri, v katero bi se podala, razen da se še bolj poglobim v to tematiko.«

To sporočate tudi gledalcu?

»Zavedam se, da obstaja neka vrzel med individualnim in kolektivnim spominom. Včasih kolektivni spomin posili individualnega, včasih pa individualni spomin lahko daje smernice kolektivnemu. To so moji individualni spomini in z njimi želim pri gledalcih vzpodbuditi podoben občutek ... Če bodo vsaj štirje obiskovalci pri sebi spoznali, da z enim človekom umre tudi njegova velika zakladnica misli, predmetov, ravnanj, potem sem uspela. Gre za to, da se znamo zavedati preteklosti.«

Razstavljate dela, ki razen mogoče naslikanih portretov ne morejo biti naprodaj …

»Ne želim izpasti, kot da se grem romanticizem izpred treh stoletij. Te stvari sem naredila zato, ker sem jih preprosto morala narediti. To, kar vidite na razstavi, je torej z veliko začetnico Moje.«