Drugačno življenje

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 17. februar 2011 / 06:00

Ni mogla verjeti, da bo tako kmalu v življenju obtičala sama. Rak ji je spravil moža k večnemu počitku, neodgovorno vodstvo pa približno tja podjetje, v katerem je delala trideset let. Ostala sta ji sinova podpora in vnukovo veselje. Njene prijateljice so imele svoje težave in niso potrebovale še ene, ki bi jim iz dneva v dan razlagala svojo žalost. Tik pred ciljem je ostala brez vsega. Cilj je bila zaslužena pokojnina in užitek z možem, dokler leta nesejo. Minili sta dve zimi, odkar dobiva podporo. Njeno življenje je bilo stanovanje v bloku in pot do trgovine in nazaj. Niti na balkon ni sedla dve leti. Potem jo je vnuk povabil na smučanje. Nikoli se ni ukvarjala s športom, sinu pa ga ni prepovedovala. Športa niti po televiziji ni nikoli spremljala. Sem in tja je prebrala kak roman za lahko noč in se s prijateljicama sprehodila v mesto na kavo in nazaj. Nikoli ga pravzaprav ni potrebovala in nikoli se ni imela za tip ženske, ki bi se sploh lahko gibala več, kot se giba doma in v službi. Potem je gledala vnuka, kako se spušča po belih strminah. Strah jo je bilo. Že dve leti vidi povsod le strah. Na poti domov jo je vnuk vprašal, zakaj ne smuča. Ni znala odgovoriti. Nekako se je izvila iz nepričakovanega vprašanja, a je obmolčala tudi, ko jo je vprašal, če je že bila na Triglavu. Pravzaprav je obnemela. Prebledela je v duši, ko se je začela zavedati, da razen tega, da je v tridesetih letih službovanja bila le tri dni na bolniški, ni dosegla nobenega osebnega uspeha, s katerim bi se lahko pobahala pred vnukom. Sin jo je rešil, ko je dejal, da drži, da še ni bila na Triglavu, zato pa nihče na svetu ne zna speči boljše potice. No, tudi to je nekaj, si je oddahnila, ko je videla, da je vnuk prikimal in se tako strinjal z očetom. Pa vendar ji hudič ni dal miru …

Če je hotela kaj zvedeti o Triglavu, se je morala podvizati v knjižnico. Morala se je vpisati, če je hotela želeno knjigo. Vprašala je, ali je najstarejši član knjižnice, pa je knjižničarka zamahnila z roko, češ da je v zlatem povprečju. Bila je presenečena. V enem mesecu je vedela o Triglavu prav vse. Tudi to, po kateri poti se pride najlažje in najtežje do Aljaževega stolpa. Zvečer je v vsej svoji samoti poleg ugasnjene televizije in radia sedela za kuhinjsko mizo in pila planinski čaj. Prav tistega, ki ga je njen pokojni mož imel najraje. Hudič od desca je bil mona, ker je bil verjetno edini moški pod soncem, ki je imel raje čaj kot pa pivo. Kakšen moški? Zarežala se je svojim mislim. Potem je padla odločitev! Na Triglav pojdem, pa četudi bo to zadnje dejanje v mojem življenju, si je rekla. Pojdem, in to sama! Začela je s Kriško goro in Joštom. Že po dveh samostojnih pohodih se je vse spremenilo. Občutek, da ji je kri zopet obkrožila celo telo, je bil nepopisen. Zmogla je zapustiti stanovanje in se podati dalj kot do trgovine. Na poti navzgor, mimo dreves, kamenja in korenin je stresala vso samoto in žalost, ki se ji je nabrala zaradi krutosti življenja. Svet je bil naenkrat zopet zanimiv. Niti slučajno ni pričakovala, da ji sveži zrak in nekaj kilometrov gibanja lahko prinese tako voljo. Skrb za službo in samoto brez moža je potisnila v ozadje. Prvinske misli so bile pomešane med knjižnico, vnukom in hojo v naravi. Misel, da bi osvojila Triglav, je opustila, ker je zadovoljstvo našla že precej nižje. Jošt, Šmarjetna, Jakob, Kriška so popolnoma zadostovali za regeneracijo njenega življenja. Služba se ji je še pred dvema mesecema zdela izgubljena za vedno, a zdaj je obstajala možnost, da jo zaposli ženska, ki jo je redno srečavala na Joštu. Ravno v tem trenutku potrebuje izkušeno kuharico in poglej naključje: ona je bila kot naročena, saj je »nekoč« veljala za najboljšo ...