Sodnik mora biti najbolj ´kul´ tip v dvorani

Tomo Kovačič je licencirani košarkaški sodnik FIBE, sicer pa profesor športne vzgoje na kranjski ekonomski gimnaziji. "To je hobi, ki ga moraš jemati zelo resno. Ne smeš biti policaj. Če nimaš malo taktike in nisi malo nabrit, potem težko sodiš. Malo "šmeka" moraš imeti, pa gre."

Kakšen čas imate v teku na 100 metrov?

»Kar nekaj let je že od tega, ko smo na sprejemnih izpitih na Fakulteti za šport imeli preizkus teka na 100 metrov. Takrat je bilo nekje med 13,5 in 14 sekundami.«

Sprašujem namreč za primer, ko je zaradi razjarjenih navijačev potreben hiter odhod z igrišča. Ste kdaj odhajali »v spremstvu«?

»Sem. Pa ne zaradi sojenja, ki recimo ne bi bilo po godu domačinom, ampak zaradi siceršnjih medverskih razmer. Pred leti me je FIBA poslala sodit zaključek državne lige v Libanon. Tam je nekaj običajnega, da po koncu tekme policija oziroma vojska sodnike »pokrijeta« s ščiti in tako zaščiteni potem stečemo z igrišča, potem pa nas odpeljejo še do hotela. Problem so namreč tekme med katoliškimi in muslimanskimi klubi, zato derbije v Bejrutu vedno sodijo sodniki iz tujine. Sicer pa imajo dobro ligo, veliko dvoran, igralci imajo menda skoraj take pogodbe kot pri Olimpiji …

Sicer pa se ne spomnim, da bi bile kdaj tako kočljive situacije, da bi bilo treba bežat. So pa dvorane, kjer je občinstvo bolj bučno in jih sodniki vedno slišimo na svoj račun. V Zadru recimo vseskozi pljuvajo čez tebe, na koncu tekme pa najbolj bučni iz prve vrste pozdravijo »Zdravo Tomo, kako si?«. Je pa še vedno bolje soditi pred polno dvorano kot pa v dvorani, kjer tekmo gleda pet ljudi, kot recimo v Dohi v Katarju.«

Tudi sicer ste po duši od mladih let športnik, ampak v sodniške vrste pa najbrž niste stopili zaradi bučne publike …

»V osnovnošolskih letih sem igral rokomet, kasneje sem treniral na Savi v Stražišču, po služenju vojaškega roka je bilo z rokometom konec, so me pa povabili med sodnike. Začel sem soditi rokomet, prijatelji v košarkarskih vrstah so me prepričali, da sem sodil tudi košarko. V tej smeri sem se tudi izobraževal in v 2. letniku fakultete sem že sodil drugo slovensko ligo, kmalu tudi prvo. Zdaj jo sodim že sedemindvajseto sezono. Kot sodnik sem v tistih letih zelo hitro napredoval, naredil sem izpit za zveznega sodnika in potem zadnjih pet let bivše države sodil še jugoslovansko ligo, moško in žensko. Vsak konec tedna sem preživel na jugu … Sledila je super liga štirih, petih držav, poleg nas še Čehi, Slovaki, Avstrijci, Madžari, leta 1993 sem naredil izpit za mednarodnega sodnika in letos sodim zadnjo sezono, saj bom poleti dopolnil 50 let.

Seveda sojenje na tekmah in turnirjih po tujini pomeni tudi, da vidiš veliko držav in mest po vsem svetu, a je pri tem tudi veliko samoodpovedovanja, dostikrat si od doma čez konec tedna ali po teden, dva, ko gre za turnirje. Seveda je moč s tem zaslužiti tudi kakšen evro, včasih sem si s sojenjem služil denar za smučanje, ki je prav tako moj priljubljeni šport. Sojenje je pri nas predvsem dober in hkrati zelo resen hobi.«

Je treba lobirati, da dobiš za sojenje dobre tekme?

»Na tekme se delegira s centra, iz Ljubljane, za mednarodne tekme pa pozivi pridejo s sedeža FIBE v Münchnu. Za vsakega sodnika se preko spletne strani ve, kdaj in kje bo sodil. Na začetku lahko hitro napreduješ, če imaš vsaj malo občutka za piščalko. Seveda moraš tudi izgledati kolikor toliko, če si premočan oziroma že na videz predebel, te ne sprejmejo ravno z odobravanjem. Hkrati smo sodniki na vsaki tekmi kontrolirani, bodisi preko delegata kontrolorja, ki je na tekmi, bodisi s pomočjo posnetkov tekem. Seveda sodniki nismo nezmotljivi, je pa res, da naj dobri sodniki ne bi ponovili iste napake petkrat. Vsak sodnik ima pravzaprav svoj dosje. Sicer pa smo slovenski sodniki zelo cenjeni, saj veljamo za zelo natančne in poštene. Vsak krog Evrolige sodijo tudi po trije naši sodniki.«

Sami se niste nikoli odločili za sojenje v Evroligi?

»Ko se je začela Evroliga, sem bil v špici, a Olimpija, ki je takrat šla v to ligo, je izbrala dva sodnika iz Ljubljane. Takrat sva jaz in Saša Pukl, danes eden najboljših sodnikov na svetu, sodila tekmo Krka: Olimpija v Novem mestu ...«

Mar tisti polfinale državnega prvenstva leta 2000, ko je Krkin Simon Petrov v zadnji sekundi dal koš?

»Tako je. Do konca je bilo še 1,36 sekunde, ko je Petrov vrgel žogo in dosegel koš. In potem se je Olimpija pritoževala, češ da je bil koš dosežen že po koncu tekme. Morali so nekako opravičiti poraz. Posnetek je potem pokazal, da sva sodnika imela prav.

A mi nikoli ni bilo žal, da se je izšlo, kot se je. To bi bil že profesionalizem, namreč, tam so pogodbe take, da si vseskozi dosegljiv, sam pa sem zaposlen kot profesor telesne vzgoje na srednji šoli. Na leto sodim kakih deset tekem na mednarodnem nivoju in potem še kakšen turnir. Različne kategorije, od srednješolskih prvenstev do članskih kategorij. Pri nas je tudi sicer premalo tekem, da bi sojenje vzel za redno službo.«

Vaša največja oziroma najbolj zanimiva tekma, ki ste jo sodili?

»Težko bi se odločil. Omenjena je bila že zanimiva, ali pa All stars tekma leta 1995, pred katero je Milič preskočil avto pri zabijanju. No tekma se je končala s 122:122, potem pa smo morali tekmo končati, ker je bil končan televizijski prenos in je tako ostalo neodločeno. Zanimivo je bilo prvenstvo srednjih šol v Braziliji. Letos grem recimo na tako prvenstvo na Kitajsko.«

Jezik na igrišču je najbrž angleščina … Kaj rečejo igralci, kadar so jezni?

»Zdaj je uradni jezik samo angleščina, včasih pa so bile še španščina, francoščina in kitajščina. Američani vsi kolnejo v angleščini, fuck tako in drugače, Grki pravijo malaka, italijanski pojdi v rit je vafanculo, Francozi se jezijo merda, vsi evropski sodniki pa razumejo tudi balkanske kletvice …«

Kaj naredite, ko vidite, da bi vas košarkar najraje v jezi udaril?

»Sodnik mora biti najbolj kul tip v celi dvorani. Če se igralec preveč razburja, njemu in trenerju gestikuliraš, naj se umiri, sicer bo sledila tehnična. Če mu piskaš prekršek ali korake, ki sta nekoliko vprašljiva, se seveda vsak razburi, a potem čez par minut pride do tebe: »Sorry, I know.« Kot sodnik moraš vedno pokazati, da si šef na igrišču, tudi če se kdaj zmotiš. Če je igralec v afektu, se je v tistem trenutku najbolje umakniti, čez nekaj sekund je že bolje. Jaz veljam za zelo mirnega sodnika, sem eden tistih, ki je dal najmanj tehničnih. Eni nimajo občutka in zelo veliko piskajo, kot bi bili plačani na število prekrškov. Za tehnične napake velja, da so »raspaljujuče« ali pa »smirjujuče«, najbrž pa je pri vsaki taki podeljeni napaki vsaj polovica krivde na sodnikovi strani.«

Prej ste rekli, da sodniška licenca nekako velja do petdesetega leta, mar zaradi manjše telesne zmogljivosti in koncentracije?

»Sam s kondicijo res nimam problemov, je pa res, da imamo na vsaki dve leti mednarodno komisijo, pred katero opravljamo teoretične in praktične teste. In tu že pred petdesetim letom vsakič kakšen odpade. Petdeset let pa je pač limit, ki ga je postavila FIBA. Sam bom v košarki zagotovo ostal, že delujem kot inštruktor mlajših sodnikov, zbiram podatke o sodnikih v tretji ligi, kasneje pa bom sprejel tudi mesto mednarodnega komisarja, a sem trenutno še preveč živahen, da bi na tekmi sedel za mizo.«

Ampak tam vas vsaj ne bodo več pošiljali v k…

»Ah, tega na igrišču sploh ne slišiš več in se s tem ne obremenjuješ. Za sodnika moraš imeti prave živce, malo občutka, veliko volje in dobro koncentracijo. Vseskozi moraš vlagati v to in potem tudi veliko dobiš nazaj.«