Sestankoval tudi med odmori

"Skoraj sem medvedu nogo utrgal" ... in to zato, ker aktualnega ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča niso vpisali v prvi razred tedaj, ko je on želel. Oče štirih otrok tudi pove: "Šola ni samo zato, da v njej prebiješ pet, šest ur na dan, da dobiš malico, da se malo razmigaš, da si na neki način v varstvu, ampak je tudi zato, da se naučiš samozahtevnosti do sebe in da neko nalogo, ki jo imaš ali pa si jo sam zastaviš, spelješ do konca."

Minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič z družino živi pri Medvodah, osnovnošolska in dijaška leta je preživel na Dolenjskem. Takole se spominja prvih korakov na poti v šolo v Dolenjskih Toplicah: »Moja mama je bila učiteljica, večkrat sem šel z njo v šolo, ko ni imela varstva zame in sem delal kakšne naloge. Ko so brata, ki je leto dni starejši, vpisali v prvi razred, sem hotel, da vpišejo tudi mene. Seveda me niso, tega dne so me pustili doma in skoraj sem »medvedu nogo utrgal«, ko sem z njim razbijal po vratih, ker nisem smel z njimi.

Na neki način sem bil v šolo že vpeljan skozi mamino in bratovo izkušnjo, komaj sem jo čakal. Ko sem le prišel k pouku, pa najprej sploh nisem vedel, za kaj gre. S sošolci sem se boril za primat v razredu, kar pomeni, da sem ogrozil odlično oceno iz vedenja. V prvem razredu sem bil komaj odličen, ocena iz vedenja pa je bila na koncu vendarle pet. Potem naprej ni bilo več problema, imel sem petice in ugotovil, za kaj gre v šoli.«

Vam je mama privzgojila učne navade, glede na to, da je bila učiteljica?

»Mama je vsak večer imela priprave pol ure do uro. To je bila neka rutina, ki je bila hkrati tudi šolska. Ko je ona delala priprave, sva tudi midva z bratom delala naloge. Bilo je prav šolsko vzdušje tudi doma.«

Vi ste imeli še številčne ocene v prvih treh razredih, vaš najmlajši otrok že opisne. Je to boljše?

»Pravzaprav ni nobene razlike, kakšno je ocenjevanje. Problem, ki ga imamo v naših šolah, je ta, da ocena čedalje manj pomeni selekcijo. Ocena negativno, se pravi »ne zadostuje, ne znaš, nauči se«, ni več v tej funkciji. Ocena je zdaj praviloma pozitivna, ker je prevladal pristop, da selekcije v šoli ni. Pri nas vsi naredijo osnovno šolo in ta pritisk prihaja tudi na srednje šole in na fakultete. Ni več nobenega kriterija, predvsem pa ga nihče noče uveljavljati. To je problem, ker končana osnovna šola še ne pomeni, da je nekdo tudi ustrezno pismen. Šola ni samo zato, da v njej prebiješ pet, šest ur na dan, da dobiš malico, da se malo razmigaš, da si na neki način v varstvu, ampak je tudi zato, da se naučiš samozahtevnosti do sebe in da neko nalogo, ki jo imaš ali pa si jo sam zastaviš, spelješ do konca. In da se po teh nalogah, kako so opravljene, tudi razvrščamo, da je to neko merilo za ugled, dobrobit, ki ga posameznik uživa v skupnosti, v razredu, v šoli. Iz tega naslova sledijo neke nagrade, formalna priznanja, če hočete tudi razlike v oceni, štipendije, kvalifikacije na nacionalna in mednarodna tekmovanja.«

Ste kot učenec, kasneje dijak, šolo dojemali na tak način, kot ste ga pravkar opisali?

»Malo drugačen sem bil kot večina. Bil sem predsednik razreda že od tretjega razreda naprej, kasneje tudi v gimnaziji. Izvoljen na demokratičnih volitvah …«

Je bilo glasovanje tiho, javno?

»Bilo je javno glasovanje, ker ni bilo pritiskov, kampanje, ampak izrekanje o naklonjenosti. Vedno so me določili, nikoli se pa tega nisem branil.«

Kako ste razumeli to svojo vlogo predsednika razreda?

»Organizirali smo pomoč sošolcem in bil sem eden od teh, ki je to delal. Skrbeli smo za disciplino in predsednik razreda je bil v tem smislu zgled. Moram reči, da sem bil kar zgled, ne pa ravno zmeraj, ker sem imel včasih tudi kakšne drugačne presoje. Imeli smo podpise pohvale in podpise graje. To se je potem izenačevalo, se pravi en podpis pohvale, en podpis graje. Če si imel veliko podpisov graje, si potem dobil nižjo oceno iz vedenja, ali pohvalo na koncu šolskega leta, če si imel dosti podpisov pohval.«

Ko ste bili na pragu srednje šole, ste vedeli, kam želite naprej, je bil kakšen dvom, so vam starši pomagali pri odločitvi?

»Že od malega sem vedel, da bom znanstvenik, da se bom ukvarjal z raziskovanjem. Na začetku sem bil bolj usmerjen v naravoslovje, skozi gimnazijo v Novem mestu pa sem se usmeril v družboslovje. Še ko sem bil v prvem letniku fakultete, mi je eden od profesorjev rekel, pa kako njim ni jasno, da bom ostal na fakulteti. Njim je mislil na nekatere kolege profesorje s področja politologije, kjer sem študiral.

Nekateri pa rabijo več diskusije, iskanja, si postavijo dileme – ali bo šel v A ali B, potem se pa usedejo v napačni avtobus in pridejo v C. Enkrat sem mojo študentko spraševal, kaj pa vi tukaj delate, in mi je rekla, da je hotela na Filozofsko fakulteto, pa se je usedla na napačni avtobus in se vpisala kar na Fakulteto za družbene vede (smeh …). Ta silna usmerjenost se včasih konča tudi tako.«

Imate štiri otroke, samo eden je še osnovnošolec. Koliko so potrebovali vašo pomoč, nasvet pri izbiri srednje šole, če sploh?

»Ko sem bil še jaz na pragu te odločitve, je bila edina gimnazija v bližini gimnazija v Novem mestu in bila je kar utrjena pot, kam greš. Danes z družino živim pri Medvodah, gimnazij v bližini je pa veliko; v Škofji Loki, Kranju, Ljubljani. Najstarejša hči je vpisala Gimnazijo Bežigrad, ker je ugotovila, da je ta zanjo najboljša šola. Sin je šel na Poljane na klasično gimnazijo in je prišel notri za mišji rep, potem pa je super delal. Tretji se je odločil za ekonomsko gimnazijo, šel je v Ljubljano, potem pa po določenem času ugotovil, da mu najbolj ne ustreza razred in se prepisal v Ekonomsko gimnazijo Kranj. V to se nisem vmešaval.«

Se vam ni zdelo nič posebnega, da se je prepisal sredi šolanja?

»Ne, edino, kar sem mu rekel, je bilo, če se zaveda, da se cela družina vozi v Ljubljano in bi se lahko vozil z nami, za Kranj bo pa moral uro prej vstajati. Je rekel, ni problema … Počuti se dobro in napreduje tudi po uspehu, višje ko gre.«

Ste kot oče zahteven do otrok glede ocen?

»Zahtevnost se vzpostavlja skozi bolj neformalne zadeve. S soprogo otrok nisva nikoli maltretirala glede ocen, se pa pogovarjamo okrog tega; ona je bila odličnjakinja, z doktoratom, jaz sem bil odličnjak … Skozi to se oblikuje neka klima, kaj je kriterij in nekateri ga v družini jemljejo bolj resno, eni pa z zadržkom. Ravno pred dnevi je sin dobil oceno devet na pravu in se je odločil, da ne gre še na ustni del, ker da je zelo zadovoljen z oceno. Pa sem mu rekel, kako ne greš še na ustni del, deset je ja višja ocena kot devet (smeh …). Na ta račun se malo hecamo, ampak ve, da je treba dati nek optimum od sebe, potem bo pa že sam presodil … Seveda ocena ni vse, da je to relativno, ampak tudi znotraj te relativnosti je treba vedeti, kaj je prioriteta. Mora vedeti, ali snov obvlada, predvsem pa, da je v procesu dvigovanja kvalitete in da se bo moral znati pozicionirati v družbi. In da ima nenazadnje tudi skozi ocene neke kriterije za to, kdo je za kaj sprejemljiv, dober …«

Koliko ste bili kaj aktivni v obšolskih dejavnostih?

»Glede tega sem bil kar »nor«, že v osnovni šoli sem obiskoval vse krožke, ki so bili možni. Zunaj na igrišču sem preživel tudi po tri, štiri ure na dan. Zelo malo sem bil doma že v osnovni šoli. Precejšen del je zavzemala tudi moja politična dejavnost v Zvezi mladine; v tretjem in četrtem letniku gimnazije sem tudi med odmori skliceval sestanke. Tudi pozno sem šel spat, z zadnjim avtobusom sem se pripeljal domov, to je bilo ob enajstih, potem sem še za šolo delal.

Težko pa je dajati nasvete drugim. Vidim pri mojih štirih, ali ko sem jaz gor rasel, kakšne so razlike. Meni so bili pomembni dobri stiki s prijatelji, da smo stvari počeli skupaj. Vprašanje, kako bi se jaz kot posameznik, brez spodbude in navezave znotraj sošolcev, sam »grebel« za rezultat. To mi ni blizu. Nekateri pa hodijo v glasbene šole, delajo sami s seboj in inštrumentom in jim to veliko pomeni. Nekateri se spustijo v šport, v vrhunske rezultate … Moji v glavnem niso taki, so precej nagnjeni k temu, da je življenje tudi za to, da se ga dobro preživi.«

Kot starš hodite na govorilne ure, roditeljske sestanke, ali to prepuščate soprogi?

»Sem hodil, dokler nisem bil minister, potem sem pa šel samo ene dvakrat in sem videl, da to ni dobro, ker je preveč stresno za razred (smeh …). Skratka, ni dobro (smeh …). V zadnjem letu nisem bil. Enega učitelja sem vprašal, kako se mu zdi, pa je rekel, da je bolje, če me ni.«

Je bil učitelj pod pritiskom, je imel tremo?

»Ne vem, ampak je bila res zoprna situacija. Problem je bil, kako se obnašati, ali gre tudi v takem primeru za protokol, ali ne. Kakorkoli obračaš, si minister.«