Strmolska Vilma (3)

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: Nasveti / torek, 8. februar 2011 / 06:00

Kmalu po prihodu na grad je dobila že prvo darilo. Ksenija in njena mati sta odpotovali k sorodnikom v Italijo in od tam sta ji prinesli uhane in zapestnico iz koral. Hitro se je vživela v novi službi in nihče ni več omenjal poskusne dobe. Majdičeva je naknadno poslala njeno delovno knjižico, kamor je zapisala, da je Vilma sama odpovedala službo in da jo toplo priporoča. Vilma je bila vesela, če so bili zadovoljni z njenim delom in so jo pohvalili. S pohvalami niso skoparili, Ksenija ji je večkrat tudi kaj podarila. Če ji njihovi gostje niso dali napitnine, je primaknila iz svojega.

Vilma je bila mlada in rada je bila lepo oblečena. Ko si je nekoč kupila svetel kostimček, sta ga Ksenija in mati Amalija takoj hoteli videti in morala si ga je pomeriti. Pohvalili sta njen okus. V tako sproščenem ozračju in razumevanju njenih dekliških želja se je počutila domače in svobodno. Ker ni imela mame, jo je njihova toplina še bolj osrečevala, zato ne preseneča, da se je zelo navezala nanje.

Njeno delo se je začelo zgodaj zjutraj, ob šestih ali pol sedmih, če sta se gospodarja kam odpravljala, pa še prej. Kadar je kuharica potrebovala pomoč, jo je poklicala že ob štirih zjutraj. Največkrat ji je pomagala »klofati« (stepati) testo za kruh ali potice. Služinčad in posli so jedli v kuhinji. Za Strmolske pa je Vilma pripravljala mizo v jedilnici. Servirala je v črni obleki, v belem čipkastem predpasniku in belih rokavicah. Po tedanjem bontonu je morala biti tiho, ni se smela vmešavati v pogovore pri mizi. »Če je bil kakšen smeh, sem se mal drgač držala,« pripominja Vilma. Ksenija ji je vedno pomagala, posebno kadar je imela »zasedeni obe roki«. Za mizo je večkrat sedelo trinajst do petnajst ljudi, po kakšnem lovu pa še več. Takrat je bila Vilma pošteno utrujena. Ker je lov pomenil tudi statusni simbol, so se ga udeleževali ugledni Slovenci. Vilma se spominja znanih ljubljanskih zdravnikov, ki so bili tudi sicer strmolski gostje: dr. Lunaček, dr. Lavrič, dr. Haus idr. Med vojno so na gradu jedli predvsem divjačino. Fantje, ki so pomagali na Strmolu, pa so imeli raje klobase.

Gospe Amaliji je morala Vilma pomagati pri kopanju, oblačenju in friziranju. Tudi k frizerju v Kranj jo je vedno spremljala. Kmalu po Vilminem prihodu je namreč padla in si zlomila nogo. Ko je odšla sobarica Angelca v Gradec v babiško šolo, jo je Vilma zelo pogrešala. Zelo rada je imela živali, z Vilmo sta po steklenički in z dudo krmili srnine mladičke, ki so jih lovci prinesli iz gozda. Po njenem odhodu je imela Vilma mnogo več dela. Tudi strežnik Šteblaj je moral pridno čistiti.