Druga priložnost za prezadolžene

V senci veliko bolj odmevnih prisilnih poravnav in stečajev številnih podjetij, še pred leti vlečnih konjev slovenskega gospodarstva, je v Sloveniji vedno več tudi osebnih stečajev, ki jih je oktobra 2008 tudi pri nas uvedel zakon o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Tudi osebnih stečajev je čedalje več, ugotavljata naša sogovornika, stečajna upravitelja Mihael Bakovnik iz Hotemaž in Janko Maček iz Zvirč. »Zadnje čase je pripad osebnih stečajev velik. Trenutno imam odprtih sedemnajst stečajev in večina je osebnih,« pravi Bakovnik. »Najbolj zaskrbljujoče je, ker vse več osebnih stečajev predlagajo vedno mlajše osebe. Delež relativno mladih predlagateljev, starih štirideset let in manj, je namreč vedno večji. Običajno gre za nezaposlene osebe, samohranilke. Število stečajev je vse večje tako zaradi krize kot tudi zaradi zaščite pred rubežniki in rednim dnevnim izterjevanjem,« dodaja Maček.

Ko dolgovi postanejo neobvladljivi

K osebnemu stečaju se zatečejo prezadolženi potrošniki, neuspeli samostojni podjetniki in zasebniki, ki ne zmorejo več dolgoročno poravnati svojih obveznosti. Najpogosteje so dolžni davčni upravi, zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavodu za zdravstveno zavarovanje, bankam, zavarovalnicam, podjetniki so dolžni tudi dobaviteljem … Zakon sicer pravi, da potrošnik postane plačilno nesposoben že, ko za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presegajo trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih rednih prejemkov. »Kar se lahko zgodi relativno hitro. Za nekoga, ki na primer prejema 500 evrov mesečnih dohodkov, je to že 1500 evrov dolga davčni upravi, ki mu ga ni uspelo poravnati v dveh mesecih,« pojasnjuje Bakovnik. Pri podjetnikih je kriterij insolventnosti postavljen nekoliko višje: ko za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presegajo dvajset odstotkov vseh izkazanih obveznosti v zadnjem poslovnem letu.

Osebni stečaj praviloma predlagajo dolžniki sami, ker želijo na ta način zaščititi svoje interese oziroma si zagotoviti pogoje za normalno življenje, poudarja Maček: »Dokler namreč ni uveden stečajni postopek, imajo taki dolžniki običajno težave z izvršitelji in upniki, ki si na vsak način želijo poplačilo svojih terjatev. S stečajem se dolžniku omogoči normalno preživetje, nov začetek, če se drži pravil igre, kar pomeni, da poskuša pridobiti službo in poplačati nastale terjatve.«

Dolžniki brez vsakega premoženja

Največji problem osebnih stečajev je v tem, da dolžniki ponavadi nimajo več nobenega premoženja, ki bi se ga dalo unovčiti in osnovati stečajno maso, iz katere bi vsaj delno poplačali upnike. »Večina dolžnikov nima niti toliko premoženja, da bi poravnali začetne stroške stečajnega postopka, to je od dva do tri tisoč evrov, zato zaprosijo za brezplačno pravno pomoč. Sodišče v tem primeru preveri dolžnikovo premoženjsko stanje, in če ugotovi, da res nima nobenega premoženja in prihodkov, ga oprosti plačila stroškov, kar potem krije država,« pojasnjuje Bakovnik. V večini že končanih osebnih stečajev, v katerih je bil upravitelj, upniki niso dobili povrnjeno niti evra, le redko pa kakšen odstotek prijavljene in priznane terjatve. Te sicer lahko prijavljajo ves čas stečajnega postopka.

Bakovniku pritrjuje tudi Maček: »Izredno redko se zgodi, da bi imeli dolžniki še kaj premoženja, zato v pomembnem delu do poplačila upnikov ne pride. Dolžniki navadno nimajo zaposlitve, so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, nekateri iščejo službe, drugi niti ne. Terjatve se morda delno poplačajo edino v primeru, da ima dolžnik v lasti še kakšno nepremičnino, premoženje, ki še ni bilo zarubljeno oziroma se je do tedaj neuspešno prodajalo na javni dražbi. V času stečajnega postopka lahko pride tudi do dedovanja. Sicer pa si dolžniki želijo le zagotoviti možnost preživetja in odpis dolgov. Ti pa znašajo nekaj deset tisoč evrov pri navadnih potrošnikih do nekaj sto tisoč evrov ali še več pri neuspelih podjetnikih.«

A po končanem postopku osebnega stečaja, med katerim brez soglasja upravitelja in sodišča ne more prodajati morebitnega premoženja, najemati posojil, odpirati drugih bančnih računov, se odpovedati dedovanju, dolžnik še ni avtomatično prost terjatev, ki jih v stečaju ni uspel poplačati. Lahko pa še pred koncem postopka izkoristi zakonsko možnost in vloži predlog za odpust svojih obveznosti, ki so nastale do uvedbe stečaja in v postopku niso bile poplačane. »Če dolžniku ne uspe izboriti pravice do odpusta obveznosti, potem stečaj zanj skorajda nima pomena. V tem primeru namreč lahko upniki tudi po končanem stečaju od njega terjajo poplačilo,« pove Bakovnik. Če sodišče po predlogu dolžnika ugotovi, da ne obstajajo zakonske ovire, potem uvede postopek odpusta obveznosti, v katerem določi preizkusno obdobje - največkrat od tri do pet let. Šele po njegovem preteku dolžniku, ki mora seveda dokazati, da se je v tem času trudil poplačati terjatve, odpišejo vse dolgove do znanih in neznanih upnikov, ki potem nimajo več nobene pravne osnove, da bi dolg še izterjali od nekdanjega dolžnika. A sodišče zaradi zakonskih ovir vedno ne odobri odpusta obveznosti. Iz prakse je najpogostejša ovira pravnomočna obsodba dolžnika za storjeno kaznivo dejanje v zadnjih treh letih.

Zlorabe osebnih stečajev?

Institut osebnega stečaja so nekateri že po slabih dveh letih in pol označili za legalizirano krajo. »Odvisno od zornega kota gledanja. Res se pri večini dolžnikov, ki so v osebnem stečaju, zgodi, da jim sodišče na koncu odpiše vse terjatve in tako postanejo prosti vseh obveznosti, zato lahko znova začno sklepati kupčije in nihče ne more več od njih terjati poplačila starega dolga. A tudi pred uvedbo instituta osebnega stečaja je bilo podobno. Dolg je po določenem obdobju zapadel, navadno po petih letih, v primeru sodne izvršbe po desetih, ob obnovitvi izvršbe pa dvajsetih letih. Upniki so tudi tedaj v večini primerov, ko so posamezniki pregloboko zabredli, ostali praznih rok. Je pa res, da tudi nekateri stečajni upravitelji menijo, da gre pri osebnem stečaju za legalizirano krajo, da se z njim enostavno vse pomete pod preprogo. Jaz o tem težko sodim, saj je vsak osebni stečaj zgodba zase,« pravi Bakovnik.

Podobno razmišlja tudi Maček: »Vedno so možne zlorabe in dogaja se, da gre dolžnik v osebni stečaj z namenom, da prikrije svoje premoženje. Za zadnja tri leta pred uvedbo stečaja imamo sicer upravitelji možnost izpodbijanja kakršnekoli transakcije premoženja na koga drugega, vendar pa so te zadeve težko dokazljive, razen tistih, ki so zavedene v zemljiški knjigi oziroma drugih javnih evidencah. Sam takih primerov še nisem imel, od kolegov pa sem že slišal, da so tudi taki primeri.« Kot dodaja, lahko na finančno brezpotje zaide tudi povsem poštena oseba, ki jo nekdo drug pahne v nemogočo situacijo, iz katere se potem skuša rešiti z nadaljnjim zadolževanjem.

Sicer pa zakon tudi onemogoča, da bi se nekdo večkrat zaporedoma posluževal možnosti osebnega stečaja in s tem enostavnega odpisa dolgov. »Zakon določa, da mora od zadnjega pravnomočnega sklepa o odpustu vseh obveznosti preteči najmanj deset let,« razloži Maček.

So osebni stečaji potemtakem sploh koristni? »V vsakem primeru so koristni, saj razrešijo nerešljive situacije. Rezultat je največkrat podoben kot pred stečajem, omogoči pa dolžniku, da po petih letih začne znova, da dobi drugo priložnost. Poznam primer iz Škofje Loke, kjer je podjetnik propadel, po stečaju pa je začel z drugo dejavnostjo in mu posel še danes dobro teče. V drugo imaš nenazadnje tudi več izkušenj. Korist z osebnim stečajem ima lahko po drugi strani tudi upnik, ki pred tem ni vodil individualne izvršbe proti dolžniku. V osebnem stečaju tak upnik zgolj prijavi terjatev, vse ostale zadeve pa zanj vodi stečajni upravitelj. S tem se izogne vsem stroškom, ki v individualnih izvršbah nastajajo, poleg tega pa lahko upnika z izvršbo prehiti že drug upnik. V stečaju pa vsi upniki dobijo – če seveda sploh kaj dobijo - enak delež poplačila,« razloži Bakovnik.