V pasti primanjkljaja

Besedilo: Štefan Žargi
Kategorija: Gospodarstvo / / 06:00

Varčevanje lahko krizo še poglobi, saj še zmanjša domače povpraševanje, ne zagotavlja pa povečanja tujega. Slovenija je po javnofinančnem primanjkljaju povsem primerljiva z državami EU.

Ljubljana – Priprava Programa stabilnosti, Slovenske izhodne strategije 2010–2013 in ne nazadnje pred nedavnim objavljeni podatki o gibanju bruto domačega proizvoda (BDP) v teh dneh vzbujajo vrsto komentarjev v strokovni in laični javnosti. Tokrat povzemamo nekaj ugotovitev prvega moža našega najuglednejšega ekonomskega inštituta – Ekonomskega inštituta Pravne fakultete prof. dr. Jožeta Mencingerja, ki je v februarski številki mesečnika Gospodarska gibanja napisal članek Kako iz pasti javnofinančnega primanjkljaja? (O programu stabilnosti). Do programa stabilnosti in izhodne strategije je Mencinger kritičen in skeptičen, saj da »varčevanje lahko krizo, ki je kriza presežne ponudbe, še poglobi, saj še zmanjša domače povpraševanje, ne zagotavlja pa povečanja tujega, ki ostaja ključno. Vračanje na predkrizno prehitevanje Evropske unije ni verjetno, Slovenija se je v »hazarderskem« razdobju 2005–2008 vrnila med tranzicijske države, katerih rast je slonela na tujem varčevanju«.

Zakockana narodnogospodarska ravnotežja

Za obdobje 2005–2008, ki ga Mencinger imenuje »hazardersko obdobje«, je značilno, da si je Slovenija, ki se krizi zaradi vpetosti v evropsko in svetovno gospodarstvo ni mogla izogniti, zmanjšala možnosti za omilitev krize. Tedaj je namreč zakockala vsa narodnogospodarska ravnotežja: velik primanjkljaj na tekočem računu, kljub rekordni rasti je ustvarila proračunski primanjkljaj, bruto zunanja zadolženost je presegla BDP, neto zunanja zadolženost je narasla z 0 na 10 milijard evrov. Program stabilnosti (izdelan za EU) in izhodna strategija (za domačo rabo) predvidevata konsolidacijo brez povišanja davkov, pač pa z umikom davčnih spodbud in pomoči finančnemu sektorju, z racionalizacijo javnih odhodkov, s strukturnimi spremembami in boljšim črpanjem sredstev iz EU.

Nezanesljive napovedi

Zagotovo je eden najšibkejših elementov Programa stabilnosti prav napoved gospodarskih gibanj, ki se v svetovnem merilu praktično tedensko spreminjajo. Dosedanja gibanja BDP kažejo, kako zelo je Slovenija vpeta v ta gibanja, zato bodo trajanje in izhod iz krize določali v razvitem delu EU. Zelo verjetno se bo še nekaj časa (tudi v razvitih državah) nadaljevala praksa vzdrževanja gospodarske rasti na tujem varčevanju, kar dolgoročno seveda ni vzdržno. Ob majavih napovedih rasti je zelo verjetno, da bo pozitiven učinek rasti razvitih na našo rast šibkejši kot pred krizo, to pa lahko pomeni stagnacijo in zaostajanje.

Po primanjkljaju smo normalni

Kriza je pokazala, da so veliki javnofinančni primanjkljaji (ne samo pri nas) neizogibna posledica krčenja gospodarske aktivnosti. Delež javnega sektorja posamezne države je dolgoročno določen z zgodovinsko ekonomsko, politično in socialno ureditvijo, kratkoročno pa v odvisnosti od gospodarske rasti, pri čemer je Slovenija tako po padcu BDP, velikosti javnofinančnega primanjkljaja, pa tudi deležu javnega sektorja v BDP povsem normalna, EU primerljiva država. Izračuni kažejo, da naj bi javnofinančni primanjkljaj pri nas lani dosegel 5,54 odstotka (ocena je na 5,7 odstotka). Dobra polovica zaradi zmanjšanih prihodkov, preostalo zaradi povečanih odhodkov, pri čemer je kar štirideset odstotkov primanjkljaja mogoče pripisati zgrešenim fiskalnim reformam prejšnjih let.

Ključno je povpraševanje

Varčevanje v javnem sektorju (tudi pri plačah, zaposlenosti in materialnih stroških) je po Mencingerju razumljivo, iluzorna pa so pričakovanja, da bo to spodbudilo gospodarsko rast. Brez povečanja povpraševanja (domačega in tujega) ni rasti in vprašljivo je načrtovano zmanjšanje državnih investicij. Velik dolg pomeni tudi rast obresti, ki bodo dosegle kar 2,1 odstotka BDP, in tuja vlaganja – prodaja državnega premoženja iz nujnosti - so le delna možnost za financiranje primanjkljaja. V kar desetih evropskih državah in ZDA se bo javni dolg v letu 2011 (načrtovano) povečal.

Strukturne reforme so pravljice

Zelo kritičen je Jože Mencinger do strukturnih reform, ki da so za konsolidacijo javnih financ irelevantne ali celo škodljive. Posodobitev izobraževanja, raziskav in razvoja, uporaba ITK tehnologij bo imelo le zelo dolgoročne učinke. Kriza tudi nima nič opraviti s specifično velikostjo dodane vrednosti na prebivalca ali s prožnostjo trga dela. Praksa bolj zaprtih, na trgu dela manj prožnih držav z velikim javnim sektorjem in socialnimi transferji, ki ustvarjajo domače povpraševanje, kaže, da je treba o nekaterih reformah in ciljih premisliti.