Plesalca sta videti kot eno

Besedilo: Darja Ovsenik
Kategorija: Zanimivosti / / 06:00

Ko gledate pare na plesišču, kateri pritegne vašo pozornost: Tisti, pri katerem se že na daleč vidi, da ženska nosi hlače in je plesalec bolj kot ne dodatek (ki se ob vsem tem še presneto muči, da ne bi naredil kakšne usodne napake)? Ali par, kjer se oba trudita s koraki in zato gledata v tla, misleč, da bosta tako bolje videla, kako plešeta, in si po možnosti še glasno štejeta ritem? Ali morda par, pri katerem plesalec samozavestno upravlja s plesalko, ki ob njegovih sunkovitih gibih in vodenju bolj kot ne poskuša loviti njegove dlani in vsaj približno ostati v ravnotežju? Vsi taki pari bi gotovo pritegnili vašo pozornost, a le v primeru, da na plesišču ne bi bilo para, ki bi izražal eleganco ali morda igrivost, samozavest in predvsem občutek, da sta plesalca kot eno. Takšen par ponavadi požanje val občudovanja in pri gledalcih vzbudi občutek, kot da sta plesalca o vseh plesnih gibih vnaprej dogovorjena. A to seveda ni čisto tako.

V športnem plesu je plesna drža strogo določena in je za posamezne stile plesov tudi nekoliko drugačna, medtem ko je za družabni ples bolj sproščena, a kljub temu zelo pomembna, saj plesalcema omogoča, da z najmanj napora in vložene energije dosežeta čim večjo usklajenost. Ples v paru je komunikacija, pogovor, le da ne poteka z besedami, ampak z gibanjem telesa. Če je plesna drža slaba, je slab tudi kontakt med plesalcema in na tak način je 'pogovor' med njima otežen – kot bi se eden od njiju pogovarjal na primer o občutkih, drugi pa bi mu odgovarjal s podatki o vremenu. Prej ali slej bi prvi prekinil pogovor in drugega vprašal, ali sploh ve, o čem govori. Če pa je sporazumevanje gladko, tekoče in govorca skupaj razvijata temo tako, da si izmenjujeta misli, lahko rečemo, da je pogovor uspešen. Zelo podobno se dogaja med plesom – oba plesalca imata svojo vlogo. Če bi se izrazili pravno, bi rekli, da imata vsak svoje pravice in dolžnosti. Morda je taka delitev vlog sploh ženskemu delu tuja, saj smo vendar v dobi razvite emancipacije žensk, a je za usklajeno delovanje para v plesu nujno potrebna. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo na plesišču, če bi oba v paru želela voditi. Verjetno bi se rivalstvo razvilo v pravo malo vojno.

Moški kot plesalec ima v družabnem plesu vlogo vodje – skrbi za sosledje korakov in plesnih slik, ob tem pa mora svojo plesalko voditi tako, da ona v vodenju prepoznava, kaj ji 'sporoča' soplesalec. Plesalka pa mora s plesalcem imeti dovolj močen kontakt in dobro plesno držo, da ji sledenje plesalčevim korakom ne dela težav. Pogosto se (pač glede na našo žensko naravo) zgodi, da se plesalka korakov uči hitreje od plesalca in ga zato želi voditi ona, z (dobrim) namenom, da bi mu s tem pomagala. Plesalci so pravzaprav v učenju pred težjo nalogo, saj skrbijo za potek plesa in hkrati za vodenje plesalke. Zato si zaslužijo plesalkino pozornost in možnost učenja na napakah. Le tako bo plesni par zares deloval skupaj in osvojil principe vodenja ter sledenja.

Marsikdaj bi za učenje plesa v paru lahko rekli, da se v njem odraža tudi odnos med plesalcema – še posebej, če sta par tudi zasebno. Za en par bo učenje prijetno in zabavno, za drugega bo morda potrebno veliko volje in predvsem razumevanja za napake, a prav vsaka minuta, ki sta jo plesalca namenila usklajevanju in učenju, se jima bo ob potrpežljivosti še kako obrestovala, ko se bosta nekoč sama podala na plesišče in v plesu začela preprosto uživati. Do tja pa včasih pelje tudi ozka in strma pot, ki se nedvomno splača.