Agrarne skupnosti bi denar delile tudi med člane

V Združenju predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije v nasprotju s predlagatelji novega zakona o agrarnih skupnostih predlagajo, da bi v primeru, ko prihodki presegajo potrebe, del denarja razdelili tudi med člane.

Kranj – Združenje predstav­nikov agrarnih skupnosti Slovenije je oblikovalo skupna stališča do osnutka novega zakona o agrarnih skupnostih, ki ga je pripravilo ministrstvo za kmetijstvo in okolje in na katerega so zainteresirani že lahko dali pripombe.

V združenju se med drugim zavzemajo, da bi zakon omogočil tudi ustanavljanje novih agrarnih skupnosti, pri tem pa bi bil pogoj, da je to skupnost fizičnih in prav­nih oseb, ki imajo v skupni lastnini ali solastnini vsaj pet hektarjev kmetijskih in (ali) gozdnih zemljišč, da je vseh lastnikov oz. solastnikov več kot deset in da skupnost sprejme statut, ki bo sicer veljal tudi za vse druge agrarne skupnosti. Po predlaganem osnutku zakona naj bi agrarna skupnost denar, ki bi ga zaslužila pri upravljanjem in razpolaganju s premoženjem, lahko uporabljala le za plačilo stroškov in obveznosti, za razvoj (urejanje planine, poti itd.) in za tekoče delovanje; v združenju pa predlagajo, da bi v primeru, ko bi zaslužek presegal potrebe, del denarja razdelili tudi med člane in da bi o višini zneska za delitev odločal zbor agrarne skupnosti. Poleg tega predlagajo tudi obvezno oblikovanje sklada oz. obvezne rezerve.

Ker so občine po mnenju združenja »nenaravne« lastnice in članice agrarnih skupnosti, v združenju predlagajo nekoliko drugačne rešitve kot osnutek zakona. Tako predlagajo, da bi občine v šestih mesecih od pridobitve morale nepremičnino ponuditi v brezplačno rabo in upravljanje agrarni, vaški oz. krajevni skupnosti, njene upravljavske pravice pa bi ne glede na velikost deleža omejili na največ eno četrtino glasov. Občina bi svoj delež na nepremičnem premoženju lahko brezplačno odsvojila v korist agrarne skupnosti ali pristopnega člana, prihodek, ki bi ga ustvarila kot lastnica in članica agrarne skupnosti, pa bi morala nameniti za potrebe vaške oz. krajevne skupnosti.

Kar zadeva posle, ki presegajo redno upravljanje, v združenju predlagajo, da bi si agrarne skupnosti glede na raznoliko prakso same določile kvorume in pravila odločanja, zakon pa naj bi vseboval le minimalne za­hteve, ki jih agrarne skupnosti s temeljnim aktom ne bi smele spremeniti. Predvsem pa se združenju zdi pomembno, da zakon jasno določi, kdo je pogodbena stranka (agrarna skupnost ali člani agrarne skupnosti) in da prepreči, da pri razpolagalnih pravnih poslih ne bo potreben podpis vseh članov pri notarju.

Poglejmo še nekatere predloge združenja. Če se je v dednem postopku delež agrarne skupnosti razdelil med več dedičev, naj bi v primeru prodaje dali predkupno pravico dediču, ki je tudi član agrarne skupnosti. Zakon naj omogoči preoblikovanje skupne lastnine v solastnino. Agrarnim skupnostim naj bi v roku enega leta po ponovni regis­traciji omogočili, da uveljavljajo odškodnino za premoženje, ki še ni vrnjeno. Kadar za vrnjeno premoženje ni dediča, bi delež prenesli na ostale člane agrarne skupnosti, a le pod pogojem, da jim za to ne bo treba plačati davka. Če lastnik ne izpolnjuje pravic in obveznosti ali je praktično nedosegljiv, naj bi zanj določili stalnega skrbnika.