Ni druge, bo treba obrniti

V Kijevu se je naša pot prelomila. Odslej se bomo vračali nazaj proti domu in vmes naredili še en malo večji ovinek čez Poljsko na Češko, kjer nas čaka več tisoč spačkarjev iz vse Evrope, ali pa kar sveta.

Za naše kijevske razmere smo tokrat vstali še kar zgodaj. Čakala nas je namreč dolga pot do Lvova, največjega mesta v severozahodnem delu države, kjer Ukrajina meji na Poljsko. Ampak imel sem občutek, da se nam ni preveč mudilo. V Kijevu smo se res imeli lepo, vse se nam je nekako izšlo in še bi ostali. Kijev je bil tako velik in raznolik, odprt a hkrati skrivnosten. Še bomo prišli, smo najbrž razmišljali vsak zase. Mogoče nas bo zamikalo že v letu 2012, ko bo na Poljskem oziroma v Ukrajini evropsko prvenstvo v nogometu. Če bodo seveda Kekovi fantje … khm.

Torej, kljub temu da je zadnje kijevsko kar odtekalo, ura še ni bila 9 in menjalnice še niso bile odprte. Prejšnji dan smo pozabili menjati, potrebovali pa smo še nekaj »ukrajincev« za vsaj dva tanka bencina, eno prenočišče, nekaj hrane, kakšno vodko za spomin … Odločili smo se, da bomo menjali nekje na poti. Cesta je bila na začetku kar v redu, od mesta Žitomir (Zhytomyr) naprej pa vedno slabša. Pravzaprav je šlo za avtocesto v gradnji, kar v Ukrajini pomeni, da je zaprt enkrat en, drugič drugi pas ceste, včasih pa kar oba in je bilo treba po regionalki. Delo na avtocesti v Ukrajini poteka tako rekoč pred našimi očmi. Težki kamioni delajo in se vozijo kar po voznem pasu kot del siceršnjega prometa. No, po šestih dneh Ukrajine smo se še povsem privadili. Tudi tega, da kar naenkrat zaviješ v nevihto in se na naša spačka vliva kot za stavo.

Po kakih tristo kilometrih zaradi menjave denarja in želja po obedu zavijemo v mesto Rivne. Najdemo center mesta. Prva banka zaprta, druga tudi v stilu do 14. ure, mi pa stojimo pred vrati pet minut prepozno. Ko nam tudi na bankomatih na naše kartice ni uspelo izvleči več kot »error« na ekranu, sva z Aljažem šla v akcijo. Z menjavo uspeva kar v neki trgovini. Uff …

Na poti smo že več kot 3000 kilometrov, Stareta za tisočaka in sto Bolgarije več. Gremo naprej, smer Lvov. Do večera bomo pa že tam, čeprav imam občutek, da je motor vse bolj glasen. Ah, to se mi samo zdi, a ne …