Zvončki in trobentice …

... mačice, vijolice, hura, pomlad je tu. Pa je res prišla. V zadnjem koncu tedna se je zima poslovila od nas. Kot vselej astronomski datum začetka pomladi sovpada s sv. Jožefom. Jožeti in Jožice svoj god praznujejo že v pomladnem razpoloženju, v resnici pa se zima poslavlja in uradno pomlad potrka na vrata 21. marca. 19. marec je za našo družino dan praznovanj, saj je moj oče Jože in tast je tudi Jože. Tast praznuje le god, oče pa oboje hkrati. Mama je večkrat povedala, da če se je otrok rodil 19. marca, nihče ni premišljeval, kako mu bo ime. Jože bo. Tast ima rojstni dan aprila, pa je vendar vedno praznoval le god. Rojstni dan ima vsaka žival, god le ljudje. To so besede starejših ljudi. Vsi po vrsti imajo enake zgodbe. In kaj so dobili? Ocvrto jajce, to je bilo darilo za god. Ker so vsi živeli približno v enaki skromnosti, ni nihče čutil, da mu karkoli primanjkuje, da je to preveč ali premalo. Nabrala sem trobentice, zvončke, ciklame in jih »posadila« v jajčne lupinice. To sem postavila v škatlo za jajca, ki sem jo prekrila z zelenim blagom. Lepo je izgledalo. Doma pa so rekli, to si gotovo videla v šoli. Kako težko ljudje drugemu damo priznanje, kot 'to je lepo' ali 'kaj vse ti pride na misel'. Hitreje rečemo 'kje si to videl' ali 'kdo ti je povedal'. Pač, spomnila sem se.

In potem je bila še cvetna nedelja. Butarice pripravimo doma, to me je naučil tast in res, to sem se naučila od dijakov in sodelavcev v šoli. Všeč mi je, ker je domača butarica lahko unikatna, kakršno koli zelenje nabereš, vse je v redu. Tako sva jo povila z domačim bršlinom, božjim drevcem, tiso, cipreso in smreko. Včasih smo vsakemu otroku naredili svojo, danes pa je bila ena dovolj za vso družino. Ostali so bili zadovoljni z oljko.

In zadnji konec tedna so seveda popolnili ali pa naredili popolnega skakalci. Je že res, da je na nogometnih stadionih več gledalcev, vendar takšnega vzdušja po mojem ni na veliko športnih prireditvah po celem svetu. Zdi se mi, da je to slovanska duša. Bele, modre in rdeče trobojnice, ki so vihrale v pravljični dolini v osrčju Ponc, so nekaj posebnega. Mislim, da je to fenomen. Joče vodstvo, jočejo gledalci, jočejo tekmovalci … To je veselje, katarza ali pa energija množic, ki je usmerjena v dobro, v šport … Saj poznamo tudi drugačne shode z zastavami in skandiranjem k vsiljeni ideologiji, ki se običajno ne končajo dobro. Šport pa ljudi združuje, jih navdušuje. V tem smo enotni, povezani, zadovoljni. Naša himna, bela, modra in rdeča trobojnica sta od nekdaj klicali k nečemu večjemu, slogi in povezanosti, strpnosti in prijateljstvu med narodi. Za včeraj, za danes in za jutri … Vsaj v športu smo enotni. In Planica je slovenski fenomen.

Popoln konec tedna in začetek pomladi. Naj se tako nadaljuje.