Dvajsetletna Primicova Julija na sliki Matevža Langusa, okrog 1836-37

Prešernove ženske

Ste kdaj pomislili, koliko žensk je imel največji med Gorenjci? Dejansko "imel" ali pa si jih vsaj poželel? Prešernovih žensk naj bi bilo sedem: neznana Dunajčanka, Dolenčeva Zalika, Judovsko dekle, Marija Johana Khlun, Primičeva Julija, Jerica Podboj in Ana Jelovšek.

»Ljubil je tiste, ki so mu bile nedosegljive, tistih, ki so mu bile naklonjene in se mu celo same približale, ni ljubil ali jih je celo onesrečil. Tak je bil morda že primer Marije Johane Khlunove, zagotovo pa Ane Jelovškove.« (Janko Kos) Razliko med spoloma v mesenem oziru je Francetu razkril domači hlapec v Vrbi med počitnicami 1816. Na teoretični ravni seveda. Kdaj je pesnik izgubil nedolžnost, ni gotovo, mogoče šele z Ano. Ta v dvoumni pripovedi hčeri Ernestini sama namiguje na to, da je pesnik šele z njo izgubil svoje »mladeništvo«.

»Za Prešernovo ljubezensko življenje od doraslosti naprej je bila značilna izrazita fiksiranost na žensko, toda predvsem ali samo na zelo mlado, v dekliški podobi petnajstletnih in komaj nekaj več. Zrelejše ali bolj izkušene ženske so ga komajda privlačevale ali so ga celo odbijale. V obeh primerih je ostajal do ženske neodločen ali plašljiv, kar se je otipljivo pokazalo zlasti tedaj, ko je imel priložnost navezati z njimi erotičen stik in so se mu skoraj ponujale. Prav v teh položajih je bil ne le odločen, ampak že kar nasproten ženskim nameram, kar je šlo tako daleč, da so ga imeli za preziralca žensk, za takega, ki misli o njih vse najslabše …« Tako je glavno posebnost Prešernovega ljubezenskega življenja povzel prof. dr. Janko Kos v odlični knjigi Neznani Prešeren, izšli leta 1994. Preden je prišel do gornje ugotovitve, je seveda zadevo temeljito proučil, kolikor je to zdaj in za nazaj sploh še mogoče. »S tem pogledom nazaj bi se dalo reči o Prešernovem odnosu do žensk tole: ljubil je tiste, ki so mu bile nedosegljive, tistih, ki so mu bile naklonjene in se mu celo same približale, ni ljubil ali jih je celo onesrečil. Tak je bil morda že primer Marije Johane Khlunove, zagotovo pa Ane Jelovškove.«

Prešernoslovci povečini soglašajo, da je treba vzrok za takšno posebnost v pesnikovem odnosu do žensk iskati v Prešernovem »ribniškem doživljaju«. Njegova sestra Lenka je povedala, da je njen brat sam na smrtni postelji v Kranju izjavil: »Zame bi bilo bolje, da nisem nikoli v Ribnici bil.« V ribniško normalko ga je poslal stari stric Jožef, župnik na Kopanju, pri katerem je Ribičev France živel od 1808 ali 1809. Stanoval je pri učitelju Antonu Kromholzu, sudetskem Nemcu. Tu je ostal prvi dve šolski leti do 1812, ko je šel v Ljubljano. Kaj se mu je tedaj zgodilo? Kot učenec je bil zelo uspešen. Anton Slodnjak domneva: »Zaveden od Kromholzovih otrok je zablodil tu v nekakšno mladostno zablodo, da je bil pozneje vedno nejevoljen, ako ga je kdo spomnil Ribnice, in da se je baje še na smrtni postelji z bridkostjo spominjal tega kraja.«

Zdi se, da pesnik sam ni nikomur zaupal, zakaj bi bilo boljše, da ni »nikoli v Ribnici bil«. Tako ostajajo različne možne razlage. Janko Kos jih povzame v tri. Prva je ta, da je enajstletnega dečka zapeljala ženska, »morda dosti starejša«, in da je to storila na način, ki je dečku to reč priskutil. Vendar se ta možnost ne ujema s pesnikovem lastnim pripovedovanjem, sporočenim po hčerki Ernestini, da ga je o razliki med moškim in žensko podučil šele domači hlapec, ko je bil star 16 let in je bil v Vrbi na počitnicah. Druga razlaga je, da je bil žrtev homoseksualnega zapeljevanja in zlorabe. Kos jo ima za malo verjetno; po eni strani zato, ker bi takšna zloraba v tedanjih podeželskih razmerah najbrž ne ostala skrita, po drugi pa zato, ker tudi v njegovem pesniškem delu ni opaziti nikakršne sledi homoseksualnosti. Res je nasprotno: »Prešernov ljubezenski svet je popolnoma in samo heteroseksualen.«

Tretja razlaga meri na samozadovoljevanje. »Zato ostane za Prešernov ribniški doživljaj najverjetnejša še zmeraj tista razlaga, na katero je mislil že Slodnjak, to pa je seveda mladostna spolna razvada v obliki samozadovoljevanja, priučena v mladostniškem krogu ribniških sošolcev ali tovarišev pri igri, razvada, ki je doraščajočemu mladeniču in pozneje mlademu neporočencu ostajala izvir nezadovoljstva s seboj in nesamozavesti, o kateri govorijo mnoga pričevanja, vzrok živčnih težav, ki so se po nekaterih poročilih v mlajših letih stopnjevale do pravih bolezenskih znamenj, in ne nazadnje razlog za težave pri bližanju ženskam in navezovanju ljubezenskih stikov z njimi.« Katera razlaga je »prava«, se torej lahko odloči vsak sam. Sicer pa je to tako ali tako samo še literarna zadeva.

Prešernove ženske

Prešernovih žensk je bilo sedem: neznana Dunajčanka, Dolenčeva Zalika, Judovsko dekle, Marija Johana Khlun, Primičeva Julija, Jerica Podboj in Ana Jelovšek. Zanje je izpričano, da je imel pesnik z njimi takšno ali drugačno razmerje erotične narave, če ne v dejanjih, pa vsaj v mislih. V nadaljevanju se zadržimo pri petih od sedmih, Julija in Ana pa si kot pesnikovi favoritinji zaslužita vsaka svojo obravnavo. Razliko med spoloma v mesenem oziru je Francetu razkril domači hlapec v Vrbi med počitnicami 1816. Na teoretični ravni seveda. Kdaj je pesnik izgubil nedolžnost, ni gotovo, mogoče je celo, da šele z Ano. Ta v dvoumni pripovedi hčeri Ernestini sama namiguje na to, da je pesnik šele z njo izgubil svoje »mladeništvo«.

Zdaj pa lepo po vrsti. Dunajčanka, pri kateri je Prešeren stanoval kot študent, mu je dobesedno ponujala svojo hčer, ki se temu tudi sama ni upirala. Franceta je rešila njegova zadržanost; pozneje se je namreč izkazalo, da je bilo dekle že noseče, pretkani Dunajčanki pa sta hoteli posledice naprtiti naivnemu Kranjcu. Ko se je ta vrnil v Ljubljano, se je zagledal v Dolenčevo Zaliko, lepo dekle, ki ga je pozneje ovekovečil v Povodnem možu. Ker mu punca v dejanskosti ni naklonila nikakršne pozornosti – je bil pač premalo mikaven, kot kandidat za poročni stan pa še nezanesljiv – jo je pesnik v svoji domišljiji za kazen utopil v Ljubljanici. Judovsko dekle je po imenu nam neznano, a najbrž resnično dekle iz istoimenske pesmi. Srečal jo je leta 1828, ko je šel z mladim grofom Dubskim obiskat njegovega očeta, graščaka v Lysicah na Moravskem. Sklep očitno avtobiografsko navdahnjene pesmi, objavljene 1845, se glasi: »Ljubezen jih sklenila je / Al vera jih ločila je.« Kakšne narave je bila ta »sklenitev«, mesene ali ne, ostaja vprašanje, gotovo pa je, da se je dekletu nadaljevanje razmerja spričo razlike v veri zdelo nemogoče. Vera je onemogočala poroko, ljubezni očitno ne.

Marija Johana Khlun, rojena 7. decembra 1798, je v pesnikovo življenje stopila okoli 1830. V pismu Čelakovskemu iz leta 1833 je zapisal, da »se mi je ljubezen z nekakšno gospodično v Gradcu le zavolj tega podrla, ker sem ji premalo pisal«. Ta ironija ne more prikriti dejstva, da je šlo za zelo nesrečno ljubezen. Nesrečno zato, ker je bila bolj z njene kot z njegove strani. Dekle, ki je bilo precej premožno in ne več rosno mlado, je skušalo doseči, da bi se Prešeren z njo zaročil in poročil. Ko bi se moral odločiti, jo je zavrnil. Baje je trdil, da zato, ker ni hotel biti od nje vzdrževan, vendar je to v protislovju z njegovim poznejšim norenjem za Julijo, ki je veljala za najbogatejšo nevesto v mestu. Zanimivo je tudi tisto, kar je o Khlunovi povedala Prešernova sestra Lenka. »Eno iz Gradca je hotel doktor vzeti. Prav nič ni znala slovenskega. Zato se je doktor šalil in je rekel meni: 'Moja žena bo nemškuta; pa se po kranjsko piše.' Kljun se je pisala. Na to je še rekel: 'Moja žena se ne bo mogla kregati z vami sestrami: ker vas nobena nemškega ne zna.' Njena sestra je imela dr. Snoja v Ljubljani. V letih 1832 je ta rodovina blizu Goričice stanovala. Imeli so tu najeto. Bila je ta Kljunova takrat na Goričici pri maši, na sv. Ane dan v cerkvi. Sem jo videla. Bila je zavber ženska.«

Jerica Podboj je epizodna oseba, v katero je bil pesnik zaljubljen v letih 1841-43, v času, ko je sicer že imel razmerje z Ano. Opeval jo je v pesmih, njej pa ni bilo veliko do njega, saj je bil zanjo prestar, vrh tega pa po svojem štiridesetem letu tudi na pogled nič več ugleden. Jerica je bila tedaj 16-letna hči gostilničarke Metke Podbojeve, Prešernove stare znanke, ki je imela gostilno V Peklu na Kongresnem trgu. To je bilo v letih, ko je pesnik sam zapisal: »Ich arbeite 7 Stunden bei dem Herrn dr. Crobath, um 2 Stunden bei der alten – Metka trinken zu koennen.« Po sedem ur na dan je delal pri Crobathu, da je lahko dve pri stari Metki pil; dve sta se pogosto podaljšali na šest. Jerica je bil seveda le grad v oblakih, v katerega se je pesnik zatekal pred realnostjo, kakršno je živel z Ano.

Primičeva Julija

Od šole, v katero je enkrat hodil vsak od nas, kar nas je odraslih Slovencev, nam je po branju Prešernovega Sonetnega venca ostalo prepričanje, da je bila Primičeva Julija tista, ki ga je navdihnila. Vendar to ne bo držalo. Julija sama ni za to storila nič. Bila je samo posoda, ki si jo je pesnik izposodil, da bi vanjo zlil svojo pesem. Kako je ona sama v sebi doživljala njegovo javno nadlegovanje, ni znano; da bi bila do tega čisto brezbrižna, je malo verjetno, zdi se, da je bila pri svojih letih predvsem zmedena, pesnik pa v poskusih svojega približevanja premalo konkreten. Gorenjec Janez Trdina je v šolskem letu 1864/65 pred učenci na Reki izjavil: »Na poezijo ga je pripravila posebno nesrečna ljubezen do Primicove Julije, ki je zdaj stara baba v Novem mestu in ji je všeč, da jo je Prešeren nekdaj tako opeval. Poprej je bila posebno lepa, zdaj je grda kakor stara žaba; bila je lepa, ali malo praktična, gledala je samo, kako bi mogla lahko živeti. Imela je več fantov, in nazadnje je vzela onega, ki je imel največ dohodka. Za poezijo je bilo to dobro, ali za Prešerna slabo.«

Zdi se, da na Kranjskem tudi muze niso tisto, kar so drugod. Naj bo tako ali drugače, Julija Primic por. Scheuchenstuel, je bila zelo stvarna, amuzična oseba. Rodila se je 30. maja 1816. Njen oče Anton, zmožni in premožni trgovec, je umrl istega leta, dva meseca po njenem rojstvu. Za dediča je postavil ženo Julijano. Ko je tej 1832 umrl še edini sin Janez, je trgovino v današnji Wolfovi ulici prodala svojemu poslovodji, sama se je pozneje skupaj s hčerino družino preselila v gradič Neuhof (Kandija) pri Novem mestu. Julijina otroka Terezija in Jožef sta čez leta prodala tudi družinsko hišo v Ljubljani. Sicer pa je podjetni rod Primicev gorenjski, njegov začetnik je bil Gašper Primic, rojen 1710 na Ovsišah pri Podnartu. To je bil kmečki fant, ki se je uspel poročiti z bogato trgovsko dedinjo v Tržiču, njegov sin Janez pa se je pozneje uspel povzdigniti med ljubljanske trgovce. Slednjega sin je bil Julijin oče Anton … Če bi se Prešeren uspel zvezati z Julijo, bi torej dobili zanimivo gorenjsko pesniško-trgovsko kombinacijo. Bog je že vedel, zakaj jo je onemogočil.

Ana Jelovšek, Prešernova stvarna ljubezen

»Tako je prišel maj leta 1837. Pri doktorju Crobathu so imeli nekakšen vrt, kjer so se igrali otroci. Tam je bilo tudi kegljišče, kjer so se ponavadi zabavali s kegljanjem dr. Crobath, oba Poljaka, kanonik Jerin, včasih tudi Prešeren. Ta vrt pa ni bil ob hiši, temveč malce vstran (ob današnji Barvarski stezi). Tja je torej morala hoditi moja mati vsak dan po obedu z Evgenčkom. Tja ji je nekega dne naskrivaj sledil Korytko in jo napadel kot pobesnel. Vpila je, ga praskala in grizla. Evgenček je zagnal vik in krik, ko je videl, da Korytko vleče njegovo 'Neti' v vrtno uto. Tedaj se prikaže Prešeren. Moja mati ni mogla razumeti, kaj sta moža zatem imela med sabo, ker sta govorila poljsko, toda odslej je imela mir pred Korytkom, pa tudi pred Horodynskim; ta pa ni bil tako nasilen …« Tako se je Prešernova hči Ernestina Jelovšek spominjala dne, ko je hotel Poljak Korytko posiliti njeno mater Ano – po njenem pripovedovanju, seveda. Ta je tedaj služila za pestunjo pri Blažu Crobathu, ljubljanskem odvetniku, rojenem v Železnikih, Prešernovem delodajalcu in dobrotniku. Ana Jelovšek se je rodila 6. junija 1823 v Ljubljani. Usoda je hotela, da je France Prešeren, ki jo je rešil pred slo prepotrebnega izgnanca Korytka, pozneje sam postal oče njenih treh otrok. Prva je bila hči Rezka, rojena 15. oktobra 1839, umrla maja 1840. Druga je bila imenovana Ernestina (1842-1917), ki je po smrti obeh staršev napisala spomine. Tretji je bil sin France Jelovšek, rojen 18. septembra 1845, lepi svetlolasi deček, materin ljubljenček, umrl za grižo 17. avgusta 1855. Janez Trdina je pripovedoval, da ga je podpiral sam oče naroda, dr. Janez Bleiweis, kako je hodil v šolo in znal že v osmem letu vse poezije svojega očeta na pamet. Pesnik sam pa je mislil, da ta otrok sploh ni bil njegov.

Ana si je pravzaprav želela samo to, da bi jo pesnik poročil. Tako ga je z obema otrokoma še pred njegovo smrtjo obiskala v Kranju s prošnjo, naj jo vendar poroči. Pa ni hotel. Res pa je, da je določil Ernestino in Franceta za svoja dediča (čeprav nista imela česa dedovati). Po Prešernovi smrti se je preselila v Trst, kamor ji je pozneje sledila tudi Ernestina, 1866 sta obe odpotovali na Dunaj in se preživljali kot šivilji. Ana je tu tudi umrla, 18. novembra 1875. Njena nesreča je bila velika. Potem ko svojega 23 let starejšega ljubimca ni mogla pridobiti z rojevanjem otrok, ga je začela prezirati. »V njem je nedvomno videla vse kaj drugega kot moško odločnost, pogum in odgovornost. O tej stvari je imela po svoje prav. Pričevanje sodobnikov v ničemer ne potrjuje Anine nezvestobe v letih, ko se je že predala Prešernu; v novo ljubezensko zvezo je stopila šele pozneje, ko se je za stalno preselila v Trst.«

Tako je to reč ocenil dr. Janko Kos. »Po vsem tem je mogoče soditi, da je bila zveza z Ano Prešernu sicer erotična izpolnitev, toda v socialnem, moralnem in tudi ljubezenskem pogledu je bilo to razmerje prava življenjska katastrofa … Paradoks Prešernovega srečanja z Ano je bil ta, da je edino ob nji, verjetno z njeno dejavno, zapeljivo pomočjo zmogel premagati svojo erotično travmo, toda hkrati je morala ta zveza postati preskus njegove socialne in moralne moči. Tega preskusa ni prestal, ampak se je v njem izgubil in v nekaj letih tudi uničil, tako kot je svoj padec napovedal že konec tridesetih let v baladi Ribič. Posledica je bila ta, da je bilo okoli leta 1845 konec ne le njegovih odnosov z Ano, ampak tudi njegovega pesnjenja. Sledila je selitev v Kranj, kjer je končaval svoje življenje v apatičnem vdajanju alkoholu, obupu in bolezni … Ostala sta samo zavest o koncu in strah pred smrtjo. Ta je bil po pričevanju najbližjih velik in v takšni agoniji je trpel do konca.«

     

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Šport / četrtek, 15. julij 2010 / 07:00

Izbirna tekma za sestavo slovenske reprezentance

Kamnik - V Kamniku bo 5. septembra potekalo 26. svetovno prvenstvo v gorskih tekih. Da bo tekmovalcem, spremljevalcem in navijačem ostal v čim lepšem spominu, se trudijo organiza...

Objavljeno na isti dan


Radovljica / petek, 8. december 2017 / 07:00

Jutri spominska slovesnost na Pokljuki

Združenje borcev za vrednote NOB Radovljica in Odbor Prešernove brigade jutri, v soboto, 9. decembra, organizirata spominsko slovesnost ob 74. obletnici boja III. bataljona Prešernove brigade. Slov...

Kultura / petek, 8. december 2017 / 07:00

Okrogla miza o terorju

Kranj – Po izjemno odmevni premieri kontroverzne drame Teror v Prešernovem gledališču organizirajo okroglo mizo, na kateri bodo načeli aktualna vprašanja, ki jih predstava odpira. Govorili bodo o t...

GG Plus / petek, 8. december 2017 / 17:17

Ko pozabim, da igram

Julijo, novo nagrado za najboljšo igralsko stvaritev domačega ansambla v pretekli sezoni, je prejela Darja Reichman.

GG Plus / petek, 8. december 2017 / 17:14

Se planet še segreva?

Na vprašanje v naslovu odgovarja Emily Rochon, strokovnjakinja za energetiko pri organizaciji Greenpeace. In na druga vprašanja, denimo: Zakaj ni uvajanje obnovljivih virov energije v Evropi hitrejše?

Slovenija / petek, 8. december 2017 / 17:14

Stavkajo celo obveščevalci

Medtem ko sindikati javnega sektorja vladi tik pred iztekom njenega mandata znova grozijo s stavko, pa se je potihoma stavka že začela v obveščevalni agenciji Sova.