Prešernov nagrobni spomenik

Nagrobni spomenik pesniku dr. Francetu Prešernu v Prešernovem gaju v Kranju je prvi slovenski javni spomenik, ki je nastal na podlagi množične narodnozavedne pobude.

Ko je novica o Prešernovi smrti prispela v Ljubljano, so jo oznanili z zvonjenjem po vseh cerkvah. Za mrliškim listom, ki ga je pesnik osem let poprej sestavil za prijatelja Andreja Smoleta, je bil Prešernov drugi v slovenščini pisan mrliški list. Pesnika so dva dni kasneje pokopali na kranjskem pokopališču (danes Prešernov gaj). Pogreba se je udeležilo več duhovnikov in precej ljudi, mdr. kranjski narodni stražniki, ki so nosili krsto, ljubljanski študenti, domoljubi iz Ljubljane, Radovljice, Tržiča in drugih gorenjskih krajev. Povabilu na sedmino se je odzvalo le malo ljudi. Iz Ljubljane naj bi prišel edino urednik Novic in neformalni slovenski politični voditelj dr. Janez Bleiweis, z Jesenic pa veliki pesnikov častilec, cestnogradbeni asistent Fran Potočnik. Vendar je bil na sedmini ustanovljen poseben odbor Slovenskega društva, ki je prevzel skrb za pesnikov grob. Odbor je vodil dr. Bleiweis.

Nabiralna akcija za spomenik

Slovensko društvo je začelo z zbiranjem denarja za Prešernov nagrobnik. Zbiranje je potekalo v vseh slovenskih deželah. Največ uspeha je bilo na Kranjskem. V štirih letih so nabrali 586 goldinarjev. Darovalcev je bilo okrog 280. Višina prispevkov je bila med 8 krajcarji in 50 goldinarji. Okrog 120 ljudi je prispevalo 1 goldinar. Med darovalci so bili tudi Hrvatje (mdr. pesnik Ivan Mažuranić), nekaj kranjskih Nemcev, nekaj Srbov, trije Čehi in Anglež. Darovali so pravniki, uradniki (poštarji, davkarji, graščinski oskrbniki, pisarji), posestniki, veleposestniki, industrialci, učitelji, študenti, dijaki, župani, zdravniki, duhovniki, stolni prošt, graščak, baron, štacunar, bukovez, uboga vdova, berač … Kranjčani se pri darovanju denarja za Prešernov spomenik niso posebej izkazali. Prispevali so relativno malo denarja (32 goldinarjev, od tega 10 goldinarjev brat dr. J. Bleiweisa, trgovec Konrad Pleiweis).

Zbrani znesek za spomenik je bil skorajda enak Prešernovim dolgovom. Za primerjavo lahko posežemo po dveh anekdotičnih podatkih iz Prešernovega življenja. Prešeren je za en sam pivski večer z dvema pisarjema v gostilni na Gašteju porabil 10 goldinarjev, mladega pisarja Andreja Rudolfa, nezakonskega Smoletovega sina, ki je moral na vojaški nabor v Ljubljano, pa je po tedanji navadi hotel odkupiti za 800 goldinarjev.

Organizatorji počastitve Prešernovega spomina z nagrobnim spomenikom in nabiralne akcije zanj se za Ano Jelovškovo in pesnikova otroka skorajda niso zmenili. Prepustili so jih životarjenju. Sodni varuh Prešernovih otrok Ernestine in Franca Jelovška dr. Anton Rudolph si je nakopal Bleiweisovo zamero, ker je bil mnenja, da bi bilo denar bolj umestno porabiti za njuno vzgojo. Na prošnjo dr. Rudolpha sta Prešernova otroka od ljubljanske sirotišnice začela začasno prejemati po 2 krajcarja na dan. Za to vsoto si je bilo tedaj mogoče kupiti eno žemljo.

Spomenik v »bizantinskem« slogu

Na Prešernovem grobu je od septembra 1849 stal preprost črn lesen križ, ki ga je dal postaviti dr. Bleiweis. Ta se je po posvetovanju darovalcev za spomenik v pisarni Kmetijske družbe junija 1851 v Ljubljani obrnil na pravnika dr. Matijo Dolenca z Dunaja za nasvet, kako izdelati spomenik slovanskega značaja. Dolenc je sporočil, da primerov takšnega spomenika ni mogoče najti. Poslal je načrt neznanega dunajskega arhitekta za preprosto slopasto znamenje (steber s tabernakeljsko razširjeno glavo) s prvinami aktualnega »bizantinskega« sloga, ki so ga »V pesmih / neumerlimu / postavili / častitelji njegovi / 1852« (napis na spomeniku pod zlatim vencem). Na sprednji strani spomenika, pod ovenčano zlato liro, je ime pokojnika, njegov rojstni in smrtni dan ter verzi: »Ena se Tebi je želja spolnila, / V zemlji domači da truplo leži.« (iz Prešernove elegije V spomin Andreja Smoleta). Ob podnožje spomenika so razporedili kamne, ki so jih nabrali ob Savi. Med kamenjem je rasla trava. Ureditev je bila samo zasilna, saj naj bi kamenje nadomestilo izklesano podnožje s podobnim skalnatim motivom. Spomenik je obkrožala železna ograja, ki jo je izdelala livarna v Dvoru pri Žužemberku.

Oblika nagrobnika je zahtevala odprt prostor, zato so zaprosili cerkveno in mestno predstojništvo za prekop trupla, saj še niso minila tri leta po pokopu. Med 12. in 14. junijem so pesnikovo krsto prenesli iz prvotnega neuglednega mesta ob vzhodnem pokopališkem zidu na odličnejšo lokacijo. Prva slovenska pisateljica Josipina Urbančič – Turnograjska je sredi aprila 1852 zapisala: »Slišala sim včeraj, da bodo zdaj Prešernov prah i pepel izkopali – i prenesli h kapeli, kjer bode spomenik postavljen! – Ah ni mu miru – še v grobu ne!«

Posvetitev spomenika

Prešernov nagrobni spomenik je bil blagoslovljen 3. julija 1852. Pred posvetitvijo spomenika je bila maša v pokopališčni kapelici. Po končanih biljah (verskem obredu z molitvami za pokoj umrlega) na grobu so zapeli »Benedictus«, dve cerkveni žalostinki in pesem sedmošolca Frana Levstika »Na grobu Prešernovem«, ki jo je uglasbil Gregor Rihar in se je zaključila z verzi: »Dokler svoj jezik bo Slovan poznal, / Bo serce tvoja struna mila / Mu budila.« Dr. Bleiweis je v govoru pesnika poveličeval in ga primerjal z labodom: »Ko si ti, pesnik mili, prepevati začel, se je še černa tihotna noč razprostirala po domačih livadah, po nebu so se valile sive oblačne gore, luno je gosta megla zakrivala, in zvezdja bliščoba ni primigljala do nas. Pa močniga teka prijadra skoz tamoto snežnobel labud iz neznanih krajev; veličastno se vsede na volhko planjavo, ktero vesljaje premerja na vse strani, ponosno dviguje svoj vrat, ter pošilja rajske glasove po daljnim krogu. Pa vihar zabuči po valovih, silno ga jame semterjtje metati, – ali pevcu glasa ne umori. Še krepkeji prihaja iz njegovih tužnih pers žalujoča pesem.«