Komentar: Kdo dobi preveč in kdo premalo?

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sobota, 29. januar 2011 / 06:00

Vsakič, ko se podraži hrana, se v strokovnih krogih in laični javnosti razplamti razprava o tem, kdo je kriv za podražitve in kdo si pri hrani na poti od njive (hleva) do krožnika vzame več in preveč – kmetje, živilsko predelovalna industrija (pekarne, mlekarne in mesarije) ali trgovina. Tudi ob sedanjih in še napovedanih podražitvah kruha, mleka in mesa ni nič drugače. Polemika je živahna, vsi členi prehranske »verige« se branijo, nekateri tudi v slogu, da je najboljša obramba napad. Kmetje in njihove stanovske organizacije dokazujejo, da pridelovalci niso krivi za podražitve, pri tem pa navajajo podatke, da so mlinarji in peki večino slovenske pšenice kupili od kmetov takrat, ko je bila vredna »samo« sto do 130 evrov za tono (zdaj se cena giblje okrog 230 evrov), da je odkupna cena mleka še vedno nižja, kot je bila ob koncu leta 2008, da vrednost kmetijskih pridelkov v končni ceni živila predstavlja skromen delež, pri ceni kruha, na primer, samo 15 odstotkov ali še celo manj … V živilsko predelovalni industriji se ob podražitvi hrane sklicujejo na podražitve pšenice s 120 na 240 evrov in koruze s 140 na 220 evrov za tono pa tudi na cenovne »skoke« nafte, zemeljskega plina, embalaže … Največ očitkov leti na trgovino, češ da je preveč pogoltna in da si od cenovnega kolača tudi pri nekaterih osnovnih prehranskih izdelkih odreže polovico ali še več. Na dan prihajajo zanimive podrobnosti, med drugim tudi to, da nekateri trgovci ob zaračunavanju trgovske marže vsiljujejo dobaviteljem tudi razne dodatke (za ohranitev asortimenta, hitro pokvarljivo blago, reklamo, humanitarno dejavnost …), ki so stroga poslovna tajnost. Trgovci z živili se branijo, da so njihove v povprečju 26-odstotne trgovske marže za prehranske izdelke le malo višje od evropskih in da je povprečna profitna marža pri nas v zadnjih letih znašala od 0,5 do 0,8 odstotka, v Evropi pa od 2,4 do 2,7 odstotka. Kmetijski minister Dejan Židan ob teh javnih polemikah še odločneje žuga, da bo s kodeksom ali kar z zakonom dosegel pravičnejše odnose v prehranski »verigi«: to je marže, ki ne bodo višje od 25 odstotkov, in plačilne roke, ki ne bodo daljši od tridesetih dni. A tudi strokovna mnenja o administrativnem določanju marže so različna. Nekateri so prepričani, da bi tako lahko preprečili monopolno ravnanje trgovine, drugi trdijo, da bi bil to najhujši greh v tržnem gospodarstvu in da bi omejevanje marže lahko spodbudilo povišanje maloprodajnih cen, kar bi spet občutil potrošnik. Potrošniki od takšnih razprav o krivcih za podražitve in (pre)drago hrano nimajo veliko, reševati morajo svoj del problema, ki se glasi: kako z enakimi ali celo nižjimi mesečnimi prejemki kupovati dražjo hrano oz. kje še kaj privarčevati.