Strmolska Vilma (1)

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Ob 90-letnici Vilme Mlakar, znamenite sobarice na gradu Strmol

Gospa Vilma Mlakar, roj. Urh, je sedem let službovala na gradu Strmol v najbolj prevratnem času, od leta 1939 pa do 1946. Okoličani so jo radi imenovali kar Strmolska Vilma. Pa saj je tudi bila! Vilma se je tu počutila, kot da ni v službi, ampak doma, zato je bila vedno vesela, nasmejana in med delom si je vedno popevala. Spominja se: »Zelo dobro smo se ujeli in vzeli so me za svojo.« Gospodar gradu Rado Hribar in njegova žena Ksenija sta bila, kot pravi, plemenita človeka.

Do lani je Vilma živela na svojem »strmolu«; njihova hiša namreč stoji na samem v strmini nad Bohinjsko Češnjico. Tja se je l. 1946 preselila po poroki z Ivanom Mlakarjem, ki ga je spoznala po vojni prav na Strmolu, kamor je prišel »k vojakom« kot stražar protokolarnega objekta. Po moževi smrti je dolga leta živela sama pri Sadjarju, kot se po domače reče pri njihovi hiši. Sin Rado in hči Vera z družinama živita v Ljubljani, za vikende pa prihajata domov. Vilma se je lani po kapi odločila, da se bo preselila v dom starejših v Srednji vasi. Ob koncu tedna pa se rada vrača med svoje domače. Ker je odlična kuharica, je posebno na začetku bivanja v domu večkrat dejala, da ji »manjkata« kuhanje in peka. Njeno pecivo je bilo res izvrstno in njeno prijazno gostoljubje je znano daleč naokrog. Ne manjka ji tudi uglajenosti, ki je bila potrebna za službovanje v visoki družbi.

Vilma si je kar dobro opomogla po kapi. V domu je v svoji sobi »zakopana« med debele knjige, kot da se pripravlja na diplomski izpit, če se malo pošalimo. Vedno zatrjuje: »Nihče me ne more spraviti od mojih knjig!« Vseskozi je rada brala; tudi na Strmolu so imeli bogato knjižnico. Ko sem o znameniti strmolski sobarici zapisovala spomine za zgodovinsko Kroniko, sem izjavila, da bi iz njih lahko nastal cel roman. In kot bi nekdo to naročil Dragu Jančarju, je res napisal roman z naslovom To noč sem jo videl. Le to nam ni všeč, da je trdovratno »molčal«, od kod je dobil navdih in »snov« za svoje pisanje. Kasneje je priznal, da je storil napako, ki pa jo mora še »popravljati«.

Vilma se najde v romanu kot grajska gospodinja Joži in še več kot to: njihova zaupnica in prijateljica. Ko sem Mlakarjevi nesla Jančarjev roman, je imela že svojo knjigo; podaril ji jo je vnuk Igor. Delo ji je bilo všeč, le to je pripomnila, da o njej pravzaprav ni kaj dosti napisanega in da gospodarjeva žena Ksenija »ni bila prav nič naivna«. Takšno si je namreč zamislil avtor romana. Seveda Vilma dobro ve, kako se pišejo romani, a tudi ona ima pravico »delati primerjave« z resničnimi ljudmi, ki so avtorja navdihnili prav preko njenih spominov. In ti spomini so ključnega pomena za nastanek Jančarjevega romana.