Moj stari oče Luka
Stopinje skozi preteklost
Pravili so mi, da so nekoč imeli pri Katrniku mizo, kjer so si ga moški merili, kdo ima daljšega. Luka je imel dolga leta nesporno prvo mesto. Žal o tej mizi, o kateri sem pisala že v raziskavi Agn, ret pa kače niso za igrače, sedanji lastnik menda ne ve ničesar.
Rad si je pobliže ogledal tudi kakšno brhko natakarico. Žena Francka z njim v gostilno ni hodila. Bila pa je zelo zgovorna ženska in je rada možvala. V tej lastnosti sta si bila z Lukom zelo podobna, zato sta se tudi ujela. Ponavadi je imela na stanovanju kakšne mlade fante, ki so delali v Alpini, pa še njej so pri težjih opravilih priskočili na pomoč. Nekaj časa je pri Pivku stanoval celo eden iz Srbije.
Veliko pobov pa se je pri hiši oglašalo predvsem zaradi furanja. Med njimi je bil tudi Franc Končan, ki se je po navadi oglasil kar po šoli, tako rad je imel konje.
Francka je bila v dobrih odnosih z vsemi sosedi, saj so se v tistih časih veliko družili, si pomagali, hodili v žernade in na zimske večerne obiske.
V zapuščini različnih listin, ki so ostale po njuni smrti, se je našla kupoprodajna pogodba, ki pravi, da je že 16. aprila 1931 Luka sklenil pogodbo o prenosu lastnine travnika številka vložka 157, k.o. Dobračeva, z Erznožnik Ivanom, posestnikom, z Dobračeve 16. Za parcelo je odštel 4.000 dinarjev, kar je pomenilo, da je del ženine dote pametno unovčil.
Ko je Pivkovca umrla, ni za seboj pustila nobenega denarja. Denarnica je bila prazna, čeprav se je vedelo, da je imela zmeraj kaj »na strani«. Kdo ga je pobral, se ne bo nikoli izvedelo.
7. O Luku od tu in tam
Frančko so v tistih časih poznali vsi. S culo, v kateri je nosila vse svoje premoženje, je hodila od žernade do žernade, da se je lahko s tem preživljala. Bila pa je žirovski revež. Stanovala je na Muštrovš. /Muštrovška Frančka/. Pripovedovali so mi, da je bila ena tistih, ki ni zaslužila niti za spodnje hlače, saj jih vse do smrti ni nikoli nosila. Vsak dan je na obhodih naredila vsaj šest kilometrov.
Pri Znamenju, na križpotju z današnjo Opekarsko ulico, so Pivkovi prav tako imeli parcele, kjer so sadili krompir, včasih korenje, včasih kakšna žita, spet drugič so travnike kosili. Pripovedovali so mi, da je bilo tisto Znamenje postavljeno zato, da bi »zaprli« stezo, ki so jo nekateri naredili za bližnjico do svoje hiše.
Med 1. svetovno vojno je tam okoli velikokrat strašilo. Eno najbolj groznih soočanj s strahovi so imela tri dekleta, med njimi je bila tudi Micka Špehova. »Nekaj« jih je z dolgimi kremplji zagrabilo in vleklo za seboj in ko so, vse panične, pritekle na pomoč k Pivku, je šel Luka z njimi in podobno je potem doživel tudi sam. Kdo točno je strah bil, se nikoli ni izvedelo, od tistih dob pa se tam okoli ponoči ni nič kaj rado hodilo.
Nekoč je na njivi, v neposredni bližini, Luka kopal krompir. Mimo je prišla Frančka s svojo culo. Luka jo je v svoji dobri, stari navadi ogovoril: »Kaj ko bi se midva zmenila, da se ti malo uležeš, jaz ti pa dam škundro krompirja?«
Frančka, ki je veliko dala na žensko čast, je obstala, oči so ji zažarele in ostro ga je nadrla, da se ona za krompir že ne prodaja.
Tudi to, da je bila Francka bolj hladna, kot si je želel, ga je nenehno grizlo in o svojih tegobah je na njemu lasten način pogosto pomoževal. Pogovor z Marjano, ki je pravkar postala vdova, je ponavadi potekal v podobnem dialogu:
Luka: »Marjana, kako se kaj imaš?«
Marjana: »Kar dobro mi gre.«
Luka: »Jaz pa bolj tako. Doma imam gorko peč, pa gor ne smem.«