Meč na sapniku Gaze

Mladi fotograf Matic Zorman iz Cerkelj je novoletne praznike preživel v Gazi. "Bil sem v stanju kot takrat, ko se ´švercam´ na kakšen majhen dogodek. Tokrat sem se ´švercal´ v Gazo. In uspelo mi je. Ko to pišem, še kar ne morem verjeti. Dobil sem "štempelj" - Palestine," zapiše v svojem blogu.

Natanko dve leti po zadnji izraelski vojaški ofenzivi na položaje palestinskega gibanja Hamas na območju Gaze, v kateri je bilo po podatkih PCHR (Palestinian Center for Human Rights) ubitih 1417 Palestincev, med njimi mnogo otrok in žensk, je nemirno območje obiskal 24-letni Matic Zorman iz Cerkelj. Mladi fotograf, ki med drugim redno sodeluje tudi z Gorenjskim glasom, se je konec lanskega leta odpravil v Gazo, da bi skupaj z novinarjem Erikom Valenčičem za časopis Mladina nadaljeval reportažo o palestinskih otrocih, oropanih otroštva, in splošnih razmerah v Gazi. »Ob delanju reportaže o rehabilitaciji palestinskih otrok v Sloveniji naju je v Gazo povabil dober palestinski prijatelj. Seveda sva bila oba z Erikom takoj za, nenazadnje je tudi moja največja želja, da bi se v prihodnosti ukvarjal prav z reportažami s kriznih območij. Po obisku Gaze lahko rečem le, da se je ta želja samo še okrepila, saj je na vsakem koraku moč najti zgodbe tako o trpljenju in o upanju, ki morajo biti slišane,« pripoveduje Matic. O Matičevih doživetjih med enotedenskim bivanjem v palestinskem delu Gaze (od 27. decembra do 4. januarja) je med drugim nastal tudi odličen blog (maticzorman.wordpress.com), katerega odlomki bodo obogatili prispevek, ki ga prebirate.

Goljat še vedno živi

Na Bližnji vzhod je Matic krenil že 16. decembra. Prva postaja je bila egiptovska prestolnica Kairo, kjer je bilo potrebno pridobiti zahtevane dokumente za prehod egiptovsko-palestinske meje. A tam se je zataknilo, saj mu egiptovske oblasti niso in niso izdale najpomembnejšega dokumenta, ki bi mu precej olajšal pot v Gazo. Na t. i. clearance oziroma dovoljenje za prečkanje meje z Gazo je neuspešno čakal teden dni (do 27. decembra), vmes mu je slovenski mobilni operater zaradi prekoračenih stroškov, ki so jih povzročili nenehni klici na slovensko ambasado v Kairu, že blokiral številko.

Po dolgem čakanju v Kairu sem se v nedeljo zjutraj premaknil v Al-Arish in našel poceni motel, a nisem dolgo zdržal. Ko sem med že več kot enotedenskim čakanjem na clearence kadil cigareto na balkonu, sem si rekel 'Follow your heart'. Spakiral sem torbi, na vprašanje receptorja 'You come back?' sem odgovoril: »Maybe yes, maybe not.«

In odpravil sem se, brez clearenca, ki ga potrebuješ za prehod iz Egipta v Gazo.

Ustavil sem taksista, mu plačal 50 funtov iz Al-Arisha v Rafo in imel v mislih samo dobre stvari. Že po približno treh kilometrih je bil prvi policijski 'checkpoint'. Seveda je taksist ustavil in takoj je sledil varnostni pregled ter pregled dokumentov. Policist na kontrolni točki je zahteval potni list, zraven pa sem mu ponudil še dokument slovenske ambasade, ki potrjuje, da sem reporter. Ta sicer na egiptovski strani ne pomeni veliko. Po cigareti in petih minutah je rekel: »OK.«

Na mejo sem prišel okrog štirih popoldne, pokazal potni list in se za kakšno uro in pol usedel pod drevo, za katerim je zahajalo sonce, poleg drugih, ki so čakali na prehod. Že po uri in pol so se stvari začele premikati. »Come sahafi, come, go, go.« To so bile najlepše besede v tem dnevu. Mogoče celo tednu. Pomikal sem se proti mejni kontroli, ampak sploh nisem čutil adrenalina. Bil sem v stanju kot takrat, ko se »švercam« na kakšen majhen dogodek. Tokrat sem se švercal v Gazo. In uspelo mi je.

Ko to pišem, še kar ne morem verjeti. Dobil sem »štempelj« – Palestine.

Palestina. Dežela, kjer se po bibličnih zapisih o boju med izraelskim vojščakom Davidom in Goljatom – palestinskim velikanom, ta boj še vedno čuti. David naj bi s svojo fračo zalučal kamen Goljatu naravnost v glavo s tako močjo, da se je velikan sesedel in trenutek za tem mu je Davidov meč vzel glavo. V letu 2010 je Goljat še živ, a leži na tleh z mečem, prislonjenim na sapnik. Živi v duhu ljudi, zaprtih za zidovi. Zapor za približno 1,6 milijona Palestincev, velik 360 kvadratnih kilometrov.

 

Obstreljevanje ob meji

Že prvi dan se je Matic odpravil na obmejno območje z Izraelom – v Beit Lehio, kjer so ruševine zapuščenega naselja izraelskih naseljencev.

Na tej lokaciji so zaradi mednarodnega pritiska izraelski naseljenci pred odhodom svoje domove spremenili v puste ruševine. Sedaj ostanke ruševin že pet let pod natančnim merkom ostrostrelcev IDF-a (Israeli Defence Force) pobirajo tamkajšnji prebivalci, vsaj tretjina njih je bila že ustreljena v roko ali nogo. Namreč nahajajo se na prepovedani zemlji, nad dolino v Erezu, globoko v tristometrskem območju, ki ga je Izrael definiral kot 'varnostna cona'. V območju patrulj IDF-a, zloveščih nadzornih stolpov, opremljenih z najmodernejšimi kamerami, senzorji gibanja in pretečimi avtomatskimi mitraljezi na vrhu kupole stolpa kot na ležernem sprehodu v park ljudje pobirajo gradbene materiale iz ruševin. A to je njihova edina možnost, da preživijo svoje družine.

Ob našem obisku, skupaj z Erikom in irskim kolegom Andrewom McConnellom, nam je IDF, najbrž razdražen zaradi prisotnosti medijev, postregel s svojevrstno predstavo. Sčasoma so povečevali svojo vojaško aktivnost do te mere, da smo se na višku napetosti raje umaknili nazaj iz neposredne bližine meje (približno 90 metrov). Po nekajkratnem opozorilnem (kasneje v rafalih) streljanju nad nas so pripeljali še dve merkavi - izraelska tanka. Po pričevanjih lokalcev tako intenzivnega dogajanja na tem področju ni bilo že pol leta, a nabiralcev, starih od 10 do 50 let, to ni ganilo. Nemoteno, apatično so zbirali material, ki bi bil primeren za 'reciklažo'. Kamenje, železo, cevi ipd. odvažajo z volovskimi vpregami in jih prodajajo v improvizirane tovarne. Tam s cementom, ki je pretihotapljen prek podzemnih rovov v Rafi, delajo opeke za prenovo in izgradnjo hiš, ki so bile bombardirane med zadnjo vojno.

Rovi - sapniki Gaze

Palestinska Gaza je obzidana z vseh strani, Izrael pa nad njo ne izvaja samo fizične, temveč tudi ekonomsko blokado. A tudi Palestinci so iznajdljivi ljudje, zato so hitro poiskali druge poti, po katerih se oskrbujejo z nujno potrebnimi dobrinami. »Slab kilometer od zidu, ki predstavlja mejo, stojijo šotori, podobni tistim za vrtnarsko toplo gredo. Zato sem jih poimenoval Vrtovi svobode. Pod temi šotori so namreč vhodi v rove, ki so edina dihalna pot obkoljene Gaze. Sprva so bili to skrbno čuvana, sedaj pa javna skrivnost, zato jih nenehno obstreljujejo. Rovi se razlikujejo po velikosti, Palestinci jih za šalo ocenjujejo kar z zvezdicami. Večji je, več zvezdic ima. Nekateri so dovolj veliki za avtomobile, drugi so nižji od metra,« pripoveduje Matic.

Ti podzemni rovi, oziroma tuneli, ki skrivoma povezujejo Egipt in Gazo, so kot sapnik Goljata, medtem ko ga David bombardira, a sedaj ne le s kamenjem, ampak z belim fosforjem in kasetnimi bombami. S tanki, helikopterji in lovskimi letali pa ga pritiska na tla.

Čeprav je celotno območje Gaze izolirano od sveta, se pod zemljo Rafe približno 300 delavcev v kilometer dolgih podzemnih rovih upira davljenju in skozi tunele tihotapi dobrine (cement, pesek, občasno tudi žive živali in avtomobile) iz Egipta v Gazo. Ravno bombardiranje je največji razlog za smrtnost delavcev, saj jih ob eksplozijah zasuje in mnogi ostanejo ujeti pod zemljo.

Večino rovov so izkopali, ko je bila meja z Egiptom še zaprta. Takrat so delavci za svoje delo, ki poteka od 10 do 25 metrov pod zemljo, v intenzivni vlagi in vročini, za svoje delo prejemali približno sto dolarjev na dan. Po letu 2004, ko je Egipt mejo odprl, pa se je njihovo plačilo zmanjšalo na sto izraelskih shekelov, kar je približno dvajset dolarjev. Nekateri so v to delo prisiljeni zaradi finančne stiske, ostale pa premami adrenalin in dober zaslužek.

Fikser, voznik, Andrew in jaz smo po nekaj postankih na Hamasovih policijskih kontrolnih točkah končno, po stranskih ulicah (saj policija običajno ne dovoli obiska niti lokalnim prebivalcem), prispeli do območja v Rafi, pokritega z belimi šotori. Svoje delo je fikser spet opravil več kot odlično in nekaj minut za tem smo skupaj sedeli v šotoru delavcev. Nezaupljivi pogledi in napetost, obojestranski strah. Po nekajkratnih omembah, da prihajam iz bivše Jugoslavije, so se končno omehčali.

Na vrv so pripeli nekakšno sedalo, podobno gugalnici, s katerim se delavci navpično spustijo v rove s pomočjo električnega škripca. Najprej se je spustil Andrew, po približno desetih minutah se je ves prašen in prepoten vrnil na površje z odličnimi fotografijami. Na vrsti sem bil jaz. Spustil sem se petnajst metrov globoko, počutil sem se kot obešen na vislice. A v tem primeru sem upal, da se vrv ne pretrga. Ni se in pristal sem na začetku rova, kjer sta si delavca navijala šal čez obraz, razumljivo, saj je njihovo delo ilegalno početje. Po nekaj minutah sta mi dovolila fotografiranje.

Z Andrewom naju je lastnik rovov odpeljal še v naslednji rov za tihotapljenje cementa. Kanal, po katerem sva se spustila po vrvi, je bil globok kakšnih 25 metrov. Priznam, srce mi je utripalo precej bolj kot prvi dan, ko so na severni meji streljali na nas. Sploh ker je fikser omenil, da je dva dni pred našim obiskom nek delavec zaradi zastarele in slabo vzdrževane opreme omahnil v globino in se hudo poškodoval.

Gaza kot zapor

Palestinska Gaza je posejana z begunskimi taborišči, nastalimi leta 1948, ki so do danes postala zelo natrpana naselja. Največje taborišče je Jabalia s približno 80 tisoč prebivalci.

»Ne skrbi me, če me Hamas vtakne v ječo. Tako ali tako že živim v zaporu,« mi je razjasnil neimenovan sogovorec. »Poglej begunska taborišča in humanitarno krizo v njih! Večina sveta je niti ne prepozna, saj je že v celotni Gazi situacija preveč podobna tisti v begunskih taboriščih.« V bistvu to deloma drži, a odločil sem se, da poiščem razlike. Odpravil sem se po zgodbe iz vsakdanjika beguncev. Največja taborišča so v okolici mest Jabalia, Al Shati in Khan Yunis-a. Prva taborišča so bila vzpostavljena v letu 1948, med arabsko-izraelsko vojno. Na začetku so ljudje v upanju na zgodnjo vrnitev v svoje domove postavili le šotore, kasneje pa so jih nadgradili v improvizirane hiše. A tu so ostali za vedno, saj nimajo možnosti vrnitve v Izrael. Sedaj se je kriza razvila do točke, ko taborišča čakajo, da eksplodirajo zaradi prenaseljenosti. Najhuje je v Jabalii z 80 tisoč prebivalci. Humanitarna kriza in dušenje Gaze je najbolj vidno iz višine. Začuti se v pogledu na neštete strehe »hiš«, med katerimi se vijejo ozke ulice, večina njih ni širših od metra in pol. Vso to nasičenost pa izpodbije prazen pogled v očeh beguncev, ki sem jih obiskal. V očeh napolnjenih samo z brezmejno bolečino, žalostjo in izgubljenim upanjem. Starejši le posedajo naokrog, stalno objeti le z mrzlimi, brezdušnimi stenami hiš, v čakanju na smrt.

»V Gazo se bom zagotovo vrnil, saj je ogromno zgodb še neizrečenih. Na primer o šoli surfanja, za katero lastnik pravi, da je za prebivalce Gaze edina pot v svobodo, na morje med valove. Pa še ta je samo začasna. Ko se namreč deskarji vrnejo nazaj na celino, so znova v zaporu,« razmišlja Matic. Tudi ta zapis bi moral biti precej daljši, če bi želeli zajeti vse, kar je 24-letni fotograf izkusil in občutil na Bližnjem vzhodu.

Bil sem oddaljen. Oddaljen od obljubljenega paradiža, iluzije zahodne kulture, kjer se ljudje zbujajo pod lažnivim soncem, se neprestano pritožujejo nad vremenom, nad tem, da so si umazali hlače, ker njihov avto ni dovolj čist, nad tem, da v trgovini trenutno nimajo pijače, ki jo želijo s ponarejenimi prijatelji piti zvečer, nad tem, da jih skrivna simpatija ne registrira na Facebooku, nad tem, da ne najdejo svojega trapastega laka za nohte, ko se po neprespani noči zbudijo s prekletimi podočnjaki, se pogledajo v ogledalo in se zbojijo podobe, ki jo vidijo v njem, ostalih ljudi nečistega srca in sveta … Bil sem daleč od tega. Čeprav sem vedel, da se bom vrnil nazaj v takšen svet, oni pa bodo ostali tam v ujetništvu, vseeno sem se počutil kot doma.

»Razmišljam o prodajni razstavi fotografij z Gaze, ki bi jo pripravil v sodelovanju z Jaberjem, ves izkupiček pa bi namenil ljudem, ki so me v Gazi in taboriščih prijazno sprejeli v svojih skromnih domovih in mi zaupali številne življenjske zgodbe,« mi je Matic še zaupal na koncu zanimivega pogovora.