Nič več ni tako, kot je bilo

Dedku Mrazu in Božičku ni lahko. Drug drugemu hodita v zelje, otroci niso več zadovoljni z vsakim darilom. Onadva pa sta vsako leto starejša.

Po napornem dnevu se vsak dan dedek Mraz in Božiček vrneta v svoje začasno prebivališče v snežene votline na Krvavcu. Izvedeli smo, da sta možaka letos zakupila oba predsedniška apartmaja. Levega in desnega. S Krvavca imata namreč odlično izhodišče za raznašanje daril po celotni Sloveniji, deloma po Italiji in Avstriji, celo do Bele krajine (za kar ima največ zaslug Janez Čimžar, ki je z obema možakarjema že več let na ti) … Hrvati zaenkrat tako ali tako še niso v igri, saj še niso v Evropski skupnosti, Božičkove jelenčke moti štemplanje na šengenski meji, dedku Mrazu pa ni všeč ekološka ribolovna cona, ker je sam precej neekološki, saj se najraje naokrog vozi z mopedom, ki kuri mešanico 80 odstotkov bencin – 20 odstotkov olje, menda pa mu je všeč tudi bolj mastna hrana. Preden sta vstopila vsak v svoje sobane, sta se zaklepetala na hodniku.

Božiček: »Gruss got. Bog dej.«

Dedek Mraz: »Zdravstvuj.«

Božiček: »Kva je tastar, nekam zmatran se mi zdiš.«

Dedek Mraz: »Ti boš men' reku tastar, poglej se, kakšen si. Od zunaj našminkiran, znotraj pa nič boljši kot jest. A si že fertik za danes?«

Božiček: »Kdaj že, ob desetih sem ponavadi že doma. Gledam Odmeve na nacionalki. Veš, mal' preverjam, kolikokrat so omenili mene in kolikokrat tebe. Ti si tako ali tako iz prejšnjega sistema, zdaj sem jaz bolj »in«, moderen, a štekaš, stari.«

Dedek Mraz: »Pa nehaj mi govorit stari, Stari z veliko je bil samo Tito, pa še to le za najboljše prijatelje. Oh ja, včasih je bilo vse drugače. Včasih še ni bilo tebe in otroc so samo mene čakal'. Zdaj pa pridem z darili, otroc' pa pol samo v vrečke gledajo, kdo je več pr'nesu. Haloooo.«

Božiček: »Maš prav. Saj je tud' men vse tole že mal' mim. Ti bi že zdavnaj lahko šel v penzijo, lahko bi te tudi jaz vzel za svetovalca, kaj misliš. Tako si pa samo v zelje hodiva. Ni dva dni tega, ko me je na mobilca, ne vem. kdo mu je dal številko, klical Peterle in mi jamral, da sem jaz kriv, da je izgubil volitve … A je tebi kaj težil?«

Dedek Mraz: »Si niti ne upa. Je bil pa Türk zato toliko bolj prijazen. Povabil me je na pohod v Dražgoše takoj januarja. Ti, a imaš kaj plej stejšnov, nintendov in MP3, mobilcev in aj podov na zalogi … meni jih že zmanjkuje. Otroc hočejo samo še take stvari. Nobenih pomaranč, pa lesenih igrač in bonbonov. Še slikanice so jim brez zveze … kam to gre? Kam to gre? Spomnim se časov, ko sem v Avstriji nabavljal tista vedra s tremi škatlami riža, pa Alvorada in Brasil kavo … Za mal' d'narja sem kupu, ljudje so bili pa zadovoljni, mislim na tastare. Otrokom sem pa kokos pa ananas prnesu' pa je blo.«

Božiček: »Saj. Zdaj pa otroku rečem, naj pesmico zapoje, on pa meni nazaj, naj čim bolj hitro rečem »Pikčasta ptička v pikčasti kletki«?

Dedek Mraz: »Kva? Pičkasta pička v ptičkasti kletki…«

Božiček: »No, a videš, staraš se. Pikčasta pička v pikasti kleti,… Ne, ptička pa pička v pikčasti kletki … Mater je zajeban …«

Dedek Mraz: »Čak glej zdajle, pikčasta pikča v ptičkini kleti. Pikača … Ne, ne gre. Ja pol pa teb' tud ni lahko.«

Božiček: »Kje delaš jutri?«

Dedek Mraz: »Jutri imam hvala bogu, no ta je tvoj, hvala komur koli že, čez domove za upokojence. Ti so edini, ki so že zadovoljni s tistim, kar jim prinesem. Veseli so, da me vsak let še počakajo. Pol pa spomine obujamo, kakšne junaške in borbene zapojemo, mal se ga nagonimo, pa je … Da nisi slučajno že ti kje bil?«

Božiček: »Na enih parih koncih sem že bil, pa ni pravega odziva. Tako da zaenkrat še tebe čakajo. A veš, kaj je pa men' čudno. Zakaj imaš ti bel plašč, jaz pa rdečega. A se te barve čisto skladajo z najinimi delodajalci?«

Dedek Mraz: »Kaj pa vem. Nič več ne vem. Kitajci imajo menda že zelene dedke Mraze, Japonci pa vijoličaste Božičke … Veš kaj, jest mam še ene limonce. Na Lencovem sem jih dobu. A boš?«

Božiček: »Kva ne'b? Jutr' ti pa lahko pomagam nest ke dol med upokojence.«