Upanje umira zadnje

Pravzaprav v teh prazničnih dnevih osebno ne najdem primernih besed, s katerimi bi lahko ustrezno in javnosti primerno opisal razočaranje, zgroženost in ogorčenje invalidske javnosti nad odločbami Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, ki sistematično in dosledno po vsej državi zmanjšuje in zavrača zaposlovanje oseb preko javnih del v invalidskih organizacijah in tudi zaposlovanje samih invalidov. S tem krutim in drastičnim ukrepom država dobesedno ogroža eksistenco in osnovno človekovo dostojanstvo invalidnih oseb, ki so življenjsko odvisne od asistence, ki jim jo zagotavljajo javna dela, v katerih so bile zaposlene tudi invalidne osebe.

Ob vsej tej praznični poosamosvojitveni evforiji bi se tudi oblast morala zavedati,da smo bili tudi invalidi na Roški, glasovali smo tudi za samostojnost, tudi aktualno oblast smo volili, predvsem zato, ker smo nekateri verjeli in zaupali, da bo država Slovenija slej ko prej le postala tudi socialna in pravična država do vseh, tudi do socialno ogroženih invalidov. Ob takšnih birokratskih, hladnokrvnih, brezčutnihin nečloveških potezah državnih ustanov izpuhteva še tisto malo zaupanja, kar ga je še ostalo, tudi zato, ker pravzaprav nikogar od birokratov sploh ne zanima, kakšne tragične posledice takšni ukrepi prinašajo v že tako ali tako prikrajšano življenje invalidov.

 

Srčno seveda še vedno upamo, da je ta genocid nad invalidskimi vrstami le birokratska napaka in da bo vlada Republike Slovenije in predsednik vlade Borut Pahor osebno v bližnji prihodnosti zmogel in znal potegniti ustrezne poteze, s katerimi bo vladnim službam naročeno, da naj tudi invalidom končno le omogočijo človeka vredno in dostojno življenje. Še toliko bolj pa invalidsko javnost ob navedenih dejstvih pogrejejo bombastični časopisni naslovi v slogu "Slovenija je rojena pod srečno zvezdo", kot se je menda zareklo aktualnemu predsedniku vlade ob osamosvojitveni proslavi. Osebno ob takšnih nehumanih ukrepih države nimam tega občutka in mirne duše lahko zapišem, da vsi invalidi v Sloveniji nismo rojeni pod srečno zvezdo. Žal, mogoče bomo tako lahko rekli ob letu osorej ali še kdaj kasneje, do takrat pa nam, invalidom Republike Slovenije, ostaja le upanje.

 

Boris Horvat Tihi