Mladim po krivici premalo zaupamo

"Mislim, da mladim po krivici premalo zaupamo. S tem jim jemljemo samozavest in možnost, da se razvijejo v ljudi, ki so zadovoljni s seboj in z veseljem opravljajo svoje obveznosti," pravi Milan Brence, gospodar na Pustnikovi kmetiji, kjer že več kot dve desetletji mleko predelujejo v mlečne izdelke.

Gorenja vas - »Na kmetiji sirarimo od leta 1987, takrat mi je oče tudi prepustil upravljanje kmetije. To je bila takrat odločilna spodbuda, da smo se odločili za samostojno pot, neodvisno od ustaljenih načinov prodaje mleka. Začetki so bili težavni, predvsem zaradi tega, ker smo pri predelavi mleka na kmetijah orali ledino. Tega obdobja se zelo živo spominjamo, predvsem pa se iz pridobljenih izkušenj še zmeraj učimo oz. iz njih črpamo "življenjske modrosti«,« pravi gospodar Milan Brence in dodaja: »Zdaj sem jaz v položaju, ko bom mogel prepustiti kmetijo svojemu nasledniku. Zelo sem vesel, da so mladi pripravljeni prevzeti odgovornost za vodenje kmetije; je pa res, da se to ni zgodilo brez načrtne in spodbudne vzgoje otrok. Predvsem smo jim poskušali s svojim vzorom vcepiti ljubezen do dela in zavest, da je dobro opravljeno delo vir pravega življenjskega zadovoljstva. Ob najinih otrocih so na kmetiji odraščali tudi drugi mladostniki, ki jih je veselilo delo na kmetiji in drugje niso imeli možnost in si nabrati izkušenj s tega področja. Na naši kmetiji vsako leto opravi prakso kar nekaj dijakov in študentov kmetijstva. To je za nas velikokrat naporno, marsikdaj se naredi tudi kakšna škoda, toda mladim ljudem je treba omogočiti, da si nabirajo izkušnje. Predvsem jim moramo zaupati in verjeti, da so sposobni sami odgovorno opraviti tudi zahtevnejša opravila. Mislim, da mladim po krivici premalo zaupamo in jim s tem jemljemo samozavest in možnost, da se razvijejo v ljudi, ki so zadovoljni s seboj in z veseljem opravljajo svoje obveznosti. Vsekakor na kmetijah manjka znanja in izkušenj o tem, kako vzgojiti uspešnega in trdnega naslednika. Tega žal nihče nikjer ne uči, je pa to ključnega pomena za razvoj kmetijstva. Črnogledost in večno jamranje kmetov zagotovo ni spodbuda za mladega človeka, za katerega bi radi, da se odloči za kmetovanje.«

Kupci so naši učitelji in vodniki

Na Pustotnikovi kmetiji so predlani razvoj začeli nadgrajevati z gradnjo poslovne stavbe, v kateri bodo strankam ponudili celovit vpogled v njihovo sirarsko tradicijo, pogled v sirarno in v zorilnico sira, pokušnjo mlečnih izdelkov … Veselijo se delavnic za različne interesne skupine, v okviru katerih bodo sirili za šolske otroke, turiste, pripravljali izdelke za gospodinje in gostince. Na različnih tematskih delavnicah bodo poskušali povezati kulinariko z zgodovino, tehniko z rokodelstvom, naravoslovje z zabavo. Novi prostori jim bodo omogočili tudi izdelavo novih izdelkov. »Za vso mladostno zagnanost pri gradnji smo hvaležni otrokom, ki se vsak po svoje navdušujejo za kakšno izmed področij dela, ki bo potekalo v novi sirarni,« pravi Milan in dodaja: »V vseh teh letih smo ponudili našim strankam veliko različnih mlečnih izdelkov. Za to so zaslužni predvsem kupci, ki so bili naši učitelji in vodniki. Zaupali so nam svoje želje in nas spodbujali, da smo se lotevali novih izdelkov. Zato smo jim hvaležni, saj brez njih ne bi imeli več kot šestdeset različnih izdelkov. Povezava s potrošniki bi morala voditi in usmerjati razvoj dejavnosti na vsaki kmetiji.«

Žal so kmetje še zmeraj veliki samotarji

Kot pravi Milan Brence, je večina Slovenije eno samo podeželje in vsak prebivalec Slovenije ima tako rekoč na dosegu rok kmetijo, na kateri bi se lahko oskrboval vsaj z nekaterimi izdelki. »Žal to ljudje premalo izkoriščajo, čeprav vemo, da je slovensko kmetijstvo še zmeraj ekstenzivno, da se porabi vedno manj umetnih pripravkov in da je še precej blizu tradicionalnim postopkom pridelave. V iskanju zdrave hrane bi se morali najprej ozreti po svojem kraju ali stopiti v bližnjo vas in tam poiskati pravo hrano. Z nakupom na policah z alternativno hrano v veletrgovinah ne morejo nadomestiti pristnega stika s kravo, katere mleko bodo pili, ali stika z njivo, na kateri bo zrasel njihov krompir. Ali ni dober občutek, če lahko od zgodnje spomladi pa do jeseni vsak dan, ko se voziš mimo, opazuješ, kako raste ozimnica za tvojo shrambo? Tudi kmetje bi se morali zavedati, da s pristnim odnosom do pridelave in seveda do kupca lahko zagotovijo kvaliteto tako sebi kot potrošnikom. Veliko je tudi še neizkoriščenih možnosti povezave med kmeti. Če bi stopili skupaj vsak s svojim izdelkom ali pridelkom in ga sami na enem mestu stalno ponujali kupcem, bi se tudi stranke navadile, da lahko ob vsakem času na kmetiji kupijo vsa potrebna živila. Žal pa so kmetje še zmeraj veliki samotarji, ki se vsak po svoje prebijajo skozi težave sodobnega kmetijstva.«