Dobro leto

Minili so dnevi voščil, prihajajo novi in ne vemo, kakšni bodo. Glede na vse želje, ki sem jih sprejemal in oddajal, ne more biti slabo. Ne vem, kam vse gredo dobre želje, a glede na količino, ne bi bilo lepo, če bi se prav vse izgubile. Najboljša, ki sem jo prejel in sem skoraj pozabil nanjo, je bila slišati takole: Stari, ostani tak, kot si. Ko me je ta prijatelj zapustil, sem se pogledal v izložbo prodajalne na Cankarjevi in malo je manjkalo, da bi za tistim, ki je izrekel željo, vrgel zelnato glavo, ki sem jo nosil s tržnice. Kdaj, hudiča, pa se mi je odlepil še drugi podplat? Jakna se mi je stegnila, kot bi bili žepi prepolni peska. Kapa na glavi ni bila videti topla, ampak samo moteča. Neobrit, sesut in izpraznjen, tako finančno kot mentalno. Hlače, žametne, model 2005. Ko so se pojavile na policah, so bile že »outlet« in zadnji kosi so se prodajali, se je pravzaprav prodal meni. Naj ostanem tak, kot sem? Če pomigam s sklepi, opazim, da lahko držim cekar in polivinilasto vrečko najboljšega soseda. Celoletno gibanje mi je pravzaprav spravilo osnovno formo pod oblačila, a če bi rekel tudi v lobanjo, ne bi bil ravno prepričljiv. Torej, manjkalo mi ni gibanja, temveč razvedrila in predvsem novejše, modernejše embalaže. Brez nič se pa nič ne kupi, sem ugotovil in skupaj z zelnato glavo mahal proti avtomobilu, na katerega komandni plošči pa se je takoj po vžigu prižgala rdeča lučka, ki označuje, da se vozim zgolj še z štamperlom bencina. Eh …

Ko sem vse dobro premislil in se doma dodobra pogovoril z zelnato glavo, ker je v takem trenutku samo ta lahko moj sogovornik, sem spektakularno ugotovil, da želja prijatelja niti ni bila tako slaba. Zdrav sem, in če tak ostanem, kot mi je zaželel, bo to za moškega mojih let enkratno. Ostalo je nekaj lepila in podplata na čevljih sta bila popravljena. Jakna in hlače niti niso tako slabe, če pomislimo, da je retro moda na pohodu. Kapo sem samo snel, se lepo obril in postal nasmejan.

Ko so rakete nesle evre v zrak, sem se spomnil tudi na finančne tegobe ter si zaželel nekaj v smislu, da dokler imam denar za poganjanje v zrak in zdravje, ne morem biti obupan. Sosedov ognjemet je trajal sedem minut, moj pa pol. Ne vem, kako mu to uspe? Gorenjsko sosedska nevoščljivost je izginila, ko me je povabil na medico.

Inventurno gledano na preteklo leto se takoj spomnim na naš letošnji Letopis Gorenjske 2010. Vsakdo, ki me je prepoznal za lepotico na sankah, je tudi dodal, da jih je uvodnik naše direktorice z naslovom Slabo leto spodbudil k razmišljanju. Slabo leto? Finančno gledano za večino državljanov in državljank ne more biti slabše. Gospodarstvo v celoti deluje na minimumu in kaže, da bomo v prihodnjem letu prodali še zadnje kose slovenskega »pohištva«. Politično gledano je bilo fenomenalno, saj so skoraj vsi naši politiki obdržali svoje službe in s tem plače. Brezposelnih je že več kot sto tisoč, kar pomeni, da je naš premier izgubil bitko z lastnimi obljubami in postal luzer tako kot nas večina pod njegovo vladavino. Poslušal sem sporočilo predsednika Türka. Je on predsednik Slovenije? Zdi se mi, da je opisoval neko drugo državo. Zakaj sem ravno jaz na naslovnici Slabega leta? Odgovor ni težak, kot upam, da ne bo težko niti leto 2011. Je lahko težje, kot smo pa že vajeni?

Na koncu ne bom napisal poslanice, podobne papeževi, ki se je dotaknil tudi verskega fanatizma in fundamentalizma in na drugi strani agresivnega sekularizma in z njim povezane nestrpnosti do Boga. Niste poslušali papeževe poslanice? Ta je bila ena boljših. Boljša od Putinove in Obamove. Ne bom rekel, da ostanite taki, kot ste, ker vam želim nekaj korekcije na bolje. Čeprav ste skromni, si zaslužite boljše življenje. Jaz vam ga vsekakor želim in hkrati dodajam, da se podvizajte sami sebi pomagat, ker kot kaže, nam noben bog ne bo ... Naj nam bo leto 2011 Dobro leto.