Tako je, ko živiš za glasbo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 28. december 2010 / 06:00

Matjaž in Maruša Bogataj sta brat in sestra. Pri triindvajsetih oziroma dvajsetih postajata vrhunska glasbenika, Matjaž violinist in Maruša violončelistka. Oba sta na podiplomskem študiju, ona v Münchnu, on v Gradcu. Ko sem se pogovarjal z njima, mi je bilo z vsako izrečeno besedo bolj jasno, zakaj ju je tako lepo poslušati, kadar igrata.

Koliko časa se že nista videla?

Matjaž: »Videla sva se na gimnazijskem koncertu pred desetimi dnevi.«

Maruša: »Oba sva igrala v orkestru.«

Glede na to, da študirata na glasbenih akademijah v Gradcu oziroma Münchnu, je bržkone takih priložnosti bolj malo?

Matjaž: »Tu v Sloveniji sodelujeva v kar nekaj skupnih glasbenih projektih in eden od njih je bil tudi koncert Simfoničnega orkestra Gimnazije Kranj. Kaj kmalu, sredi januarja, bova spet skupaj igrala v Mestnem muzeju v Ljubljani. Na programu bo kar obsežna skladba Souvenir de Florence in d, op. 70, P. I. Čajkovskega.«

Maruša: »Gre za godalni sekstet, dve violini, dve violi, dva violončela.«

Avstrijska zasedba?

Matjaž: »Vsi Slovenci. Jaz in Nina Pirc z violinama, Mateja Rataj in Nejc Mikolič z violama in Jošt Kosmač ter Maruša z violončeli. Zelo priporočam.«

Naj se vrnem k nedavnemu gimnazijskemu koncertu v Cankarjevem domu. V njem igrata kot gostujoča glasbenika, predvidevam, da ne ravno za velik honorar, ampak predvsem iz drugih nagibov …

Matjaž: »V orkestru igrava, ker nama to nekaj pomeni. Za prijatelje.«

Maruša: »To je tudi druženje in predvsem uživanje v glasbi.«

Matjaž: »Ja, druženje z bivšimi gimnazijci, sošolci, ki prav tako pridejo pomagat v orkester. Za to imata največ zaslug Primož Zevnik in Nejc Bečan, ki s pomočjo ravnatelja organizirata koncerte, na katerih skupaj zbereta vse nas.«

Maruša: »Če je le mogoče, poskušava biti vedno zraven. Letos nas je v orkestru gostovalo triinštirideset glasbenikov, od tega smo številni bivši dijaki Gimnazije, devetindvajset je bilo sedanjih gimnazijcev. Lepo je videti prijatelje glasbenike.«

Pa vendar, kot glasbenika igrata na precej visoki ravni v pomembnih orkestrih, komornih skupinah in z odličnimi solisti. Orkester z Gimnazije pa je vendarle sestavljen tako iz gimnazijcev, ki imajo za seboj nižje glasbene šole od vas, bodočih oziroma že profesionalcev …

Matjaž: »Vse skupaj se je začelo pred osmimi leti z željo po skupnem sodelovanju glasbenikov. Jaz sem bil v prvem letniku, Maruša pa pri dvanajstih letih v sedmem razredu osnovne šole. Najprej smo igrali v gimnazijski dvorani, projekt pa je z vsakim letom vse bolj rasel in rasel. Začeli smo igrati program, ki ga izvajajo profesionalni orkestri, kar je bila lepa izkušnja druženja z glasbeniki, hkrati pa smo se tudi veliko novega naučili. Če izpostavim letošnjo Šeherezado Rimskega-Korsakova. Ne vem, kdaj in kje bi še dobil priložnost pri mojih letih kot koncertni mojster in solist izvajati to skladbo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.«

Maruša: »Za mlade glasbenike ni prav veliko takih priložnosti. Če smo si na eni strani vsako leto postavljali nove, višje cilje in jih poskušali tudi uresničiti, je bila to po drugi strani za nas vedno tudi velika odgovornost, da v tako kratkem času z orkestrom pridemo na nek spodoben nivo.«

Matjaž: »Ni lahko z orkestrom, čigar sestava ni stalna, po nekaj vajah zveneti, kot da orkester skupaj živi in diha že nekaj let. Zato sem res vesel, da nam je uspelo tako dobro.«

Maruša: »Po domače povedano smo glasbeniki, takšni kot naj bi v najboljšem pomenu besede bili. V prvem planu je užitek, ki nam ga daje glasba. Sicer pa gre zahvala vsem že omenjenim ljudem z gimnazije, ki so nama že v mladih letih omogočali, da sva igrala z orkestrom in v okviru tega imela tudi solistične točke.«

Maruša, včeraj ste prišli iz Münchna, kjer študirate na tamkajšnji Hochschule für musik und Theater …

Maruša: »Včeraj ob šestih zjutraj z nočnim vlakom, saj sem zjutraj že imela vaje s kvartetom, s katerim sem zvečer nastopila na dobrodelnem koncertu na Ravnah na Koroškem. Ta trenutek pa prihajam iz Ljubljane in čez božič ostajam doma pri starših.«

Letos jeseni ste namreč vpisali podiplomski študij violončela. Kako se počutite v bavarski prestolnici?

Maruša: »Zelo mi je všeč, super šola, imam fenomenalnega profesorja, v mestu se veliko dogaja, kultura na vsakem koraku, saj ne manjka koncertov, razstav in podobnih dogodkov, zelo kulturno razvito pa je tudi poslušalstvo, saj imaš več koncertov na en dan, ampak kamorkoli greš, je dvorana do zadnjega sedeža polna. Ko se glasbeniki odločamo za študij v tujini, si predvsem poiščemo prave profesorje, pravo šolo, poskušamo pa najti tudi mesto, ki bi nam ustrezalo. No, pogoj je, da si na šolo seveda sprejet.«

Matjaž, vi ste po končani srednji glasbeni šoli in kranjski Gimnaziji takoj odšli študirat v tujino v Gradec, kjer zdaj nadaljujete tudi podiplomski študij. Mar Gradec ne velja za avstrijsko jazzovsko prestolnico?

Matjaž: »Drži, akademija je znana prav zaradi oddelka za jazz, no, jaz študiram na oddelku za klasiko, smer koncertni violinist. Mesto se sicer ne razlikuje kaj dosti od Ljubljane, sem pa zato dobil izjemno mentorico Silvio Marcovici, profesorico svetovnega slovesa, ki ima za seboj štiridesetletno solistično kariero. Ima veliko poznanstev in veliko koncertira po Evropi in po vsem svetu. Tako me je vzela s seboj v Španijo na prestižni festival Santander, na katerem je vse plačano, od ur pri profesorjih, do koncertov, recitalov, kar za študenta veliko pomeni. Lani sem bil z njo v Švici. Pred štirimi leti ne bi mogel igrati tega, kar igram danes, in s tem tudi ne bi imel možnosti za udeležbo na različnih avdicijah za nastope na festivalih, za recitale z ljudmi, ki sem jih imel, ravno to pa mi je najbolj pomembno. Konec koncev sem tudi blizu, le tri ure vožnje do doma.«

Maruša, kako da niste šli v Gradec za bratom, ki bi vam tam lahko že pripravil teren?

Maruša: »Z Matjažem sva intenzivno razmišljala o tem, ko končam diplomo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, da bi prišla v Gradec. Kot sestra in brat sva si namreč zelo blizu in jasno je, da si od nekdaj tudi želiva igrati skupaj. Ampak hotela sva počakati, da prideva na določen nivo, preden začneva igrati skupaj. No, na koncu vedno odtehta profesor. Klasična glasba je zelo globoka zadeva in ko tam igraš, se razgališ tudi s svojimi čustvi, z vsem zaupanjem se predaš profesorju. Zato si želiš najti takega, s katerim se bosta dobro ujela, ki te bo razumel in ti bo lahko pomagal v prihodnosti. Zato sem izbrala München.«

Profesor Wen-Sinn-Yang nedvomno prihaja z Daljnega vzhoda …

Maruša: »Ha, ha, moj učitelj je po poreklu sicer s Tajvana, sicer pa živi v Švici in deluje povsod po svetu. Jaz sem poslušala njegovo igranje, slišala sem ogromno lepih stvari o njem, pri njem je študiral Slovenec Jaka Stadler … Žal mi zaradi zaključevanja gimnazije in študija na akademiji ni uspelo priti do Münchna, da bi pred sprejemnimi izpiti imela uro z njim. Tako sem šla na lasten riziko poskusit naravnost na sprejemne. Še večji riziko je bil, da je bil to moj edini izbor, ponavadi gredo glasbeniki na več akademij naenkrat, saj ni nujno, da že pri prvem prideš skozi. Ampak, očitno sem mu bila všeč in me je vzel v sicer že precej zaseden razred dvanajstih učencev, jaz sem sedaj trinajsta.«

Da se vrnem še k dejstvu, da ste letos opravili tako maturo na gimnaziji kot diplomo na akademiji, vse skupaj v razmaku treh mesecev. Kako je to videti, kar tako, narediš s prstom »pink«, pa je?

Maruša: »Ne, to ni bilo »pink« … Želela bi si, da bi bilo tako, pa ni bilo. Zelo sem se morala potruditi. Zadnjih osem let je bilo zelo napornih, sploh zadnja štiri. Od dvanajstega leta naprej sem namreč delala dve šoli skupaj in posebej zdaj, ko sem hodila na akademijo in z izpiti delala gimnazijo, mi ni bilo lahko skupaj uskladiti učenja in igranja. Pri glasbenikih je namreč bistvo vsega, kar počnemo, vaja …«

Pri igranju se ne da nič »preplonkat«.

Maruša: »Ha, ha, na žalost res ne. Samo glava in telo štejeta in delata samo štiriindvajset ur, kolikor jih ima dan, in nič več. Potem včasih ni vse tako, kot bi si želel, ampak s pomočjo družine, Matjaža, obeh staršev in prijateljev, ki so mi bili vedno v pomoč, pa večinoma zelo razumevajočih profesorjev je le šlo. Mogoče mi tudi zato gimnazijski projekti pomenijo malo več. Profesor Zevnik in ravnatelj Rozman sta se zelo trudila, da bi mi čimbolj olajšala moj študij do mature. Bili so zelo težki časi, ko ni bilo skoraj nič spanca in samo učenje … Problem je, ker želiš na prvo mesto postaviti tisto, za kar živiš, torej glasbo. In včasih mi je bilo zelo težko, ker sem morala odpovedati nekatere glasbene projekte, koncerte zaradi šole, učenja, izpita … Ampak greš čez in preživiš. Zato sem se zelo oddahnila, ko sem enkrat dobila potrdilo o svoji maturi.«

Zakaj gimnazija in matura, saj bosta oba vrhunska glasbenika, oba sta z odliko zaključila akademiji?

Maruša: »Pri glasbenikih je težava, da nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. Lahko ti ena mišica, vnet živec uničita kariero. Ne moreš več igrati, pa zato ni nujno, da si pri smučanju zlomiš roko. Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi in je zato v tem primeru dobro imeti neko osnovno izobrazbo, ki jo ima zdaj res že skoraj vsak.«

Matjaž: »Maruša je sicer imela povsem drugačno izkušnjo, jaz sem vzporedno delal zgolj četrti letnik gimnazije in prvi letnik akademije. Tudi mene so spraševali, zakaj potrebujem gimnazijo. A sem si mislil, zakaj bi izgubil leto, če lahko malo stisnem in v letih, ko sem bil zelo produktiven, ne naredim obojega, mature in prvega letnika akademije. Poleg tega je res, kar pravi Maruša, če se kaj zgodi, nama tudi diploma z najboljšo oceno ne pomaga. Mogoče bi lahko še učil inštrument, a to nikoli ni bila moja želja. Želim si stati na odru, igrati v orkestru, komorni skupini. Sanjati o veliki solistični karieri pa je nekoliko privlečeno za lase, ker nas je toliko, ki lahko dobimo priložnost igrati koncert … Vedno manj je ljudi, ki bi naredili solistično kariero, preveč nas je. No, prav je, da imava gimnazijo. Starša sta rekla, da sicer ni nujno, ampak … In prav sta imela.«

Maruša: »Lepo sem se počutila, ko sem julija dobila papirje o maturi. Opravila sem en cilj. Zdaj je na vrsti samo še glasba.«

Matjaž: »Saj veste, kako je, midva sva prisiljena nekaj ur na dan posvetiti samo inštrumentu, potem pa še skupnim vajam, orkestrskim vajam, to, kar drugi namenijo učenju, glasbeniki posvetijo inštrumentu. Lahko se dva tedna ne učiš in nadoknadiš zadnja dva dni, če dva tedna ne igram violine, je to že mala katastrofa.«

Ja?

Maruša: »Vsak dan, ko vadiš, ustvarjaš neko linijo, ki se vzpenja, in vsak dan, ko vajo spustiš, se ta malo niža, gre dol.«

Za štirinajst dni na morje v Grčijo?

Matjaž: »Greš, ampak imaš kar malo slab občutek.«

Maruša: »Zadnje leto sem šla za en teden v Tunizijo, vsak dan sem pomislila na čelo, a nisem imela tako slabega občutka. Zadnje leto sva z Matjažem res imela produktivno leto in malo uživanja ob vodi in sončku sva si pa že zaslužila, ha, ha. Obožujem morje, takoj bi šla v kakšen odličen orkester v mesto, ki je ob morju.«

Naj vaju potem sploh vprašam, ali imata občutek, da sta v mladosti kaj zamudila?

Maruša: »Ja, so me spraševali, ti boš pa celo svojo mladost zamudila. Ampak meni se zdi, da sem jaz svojo mladost še bolj izkoristila, kot bi jo sicer. Ko si mlad, se tvoji možgani in osebnost razvijajo in prav je, da delaš na tem. Mislim, da sem, kljub vsemu, še več vložila v sebe, ker sem bila vseskozi na gumbku, ki je bil na »ON«, kljub temu da je bilo včasih res naporno. Ampak vse tiste stvari, ki sem jih delala zase, sem v njih toliko bolj uživala. To je predvsem glasba. Meni je zamujanje mladosti to, da se mladi ljudje cel dan nimajo kam dati in se gredo potem zvečer napit. Je to izkoriščena mladost? Mislim, da sva midva res izkoristila mladost in jo še izkoriščava.«

Matjaž: »Imel sem veliko možnosti za potovanja, naj bo v okviru koncertov, recitalov, poletnih šol, master classov ali turnej z orkestri. Tudi v tem in v druženju s podobno mislečimi je čar. Ravno zato se mi nikoli ni zdelo, da gre kaj mimo mene.«

Gustav Mahler Jugend Orchestra, zveni pompozno …

Maruša (gleda proti kovčku z violončelom): »Na njem imam nalepke orkestra. To je trenutno najboljši evropski mladinski orkester s sedežem na Dunaju. V njem igramo glasbeniki od 16 do 26 let. Avdicije vsako leto potekajo po večini evropskih držav. Vanj pridejo, no, mogoče lahko rečem tudi pridemo, tisti izbranci, v katerih vidijo velik potencial. Sama sem bila članica orkestra zadnje leto in sem bila z njim na dveh turnejah, pomladni in poletni. Avdicijo je potrebno opraviti vsako leto posebej, midva sva jo imela novembra, Matjaža pa so poklicali še na januarsko avdicijo za koncertnega mojstra.«

Ne le v prvi vrsti, ampak prvi med tistimi v prvi vrsti.

Maruša: »Ja, vodja orkestra. Vsi mladi, ki si želimo igrati v orkestru, imamo željo priti v »Mahlerja«, ali kakšen podoben orkester. Še danes, ko gledam nalepko na kovčku inštrumenta, se spomnim, ko sem v začetku leta dobila elektronsko pošto, da sem sprejeta, in sem dve uri vsa vzhičena gledala v ekran. Konec januarja bova z Matjažem vedela, kako bo prihodnje leto.«

Nista še povsem gotova, da bosta izbrana?

Matjaž: »Seveda ne. Držite pesti … Sam bom šel januarja še v Berlin na avdicijo za orkester Santander, s katerim sem že igral na mednarodnem festivalu v Španiji. Tam sem spoznal tudi pianista Jamesa Baillieuja, s katerim sem že igral tudi v komornem sestavu, tudi lani v Kranju.«

Maruša: »Taki orkestri so res prva A klasa, češnja na vrhu smetane in to si mladi glasbeniki želimo dol polizati. Sanjamo o tem, da smo res tam in sodelujemo z najboljšimi mladimi glasbeniki in najboljšimi mentorji iz najboljših orkestrov.«

Po letih je Matjaž tri leta starejši od vas, Maruša, ampak najbrž vama še ni preveč potrebno razmišljati o prihodnosti, ali vendarle?

Matjaž: »Že kar nekaj časa so neki cilji.«

Maruša: »Ko sva bila še majhna, sva neki večer, ko sva šla spat, razmišljala, da bova nekoč igrala pri dunajskih filharmonikih …«

Matjaž: »Z leti se cilji spreminjajo, glede na to, kako se kot glasbenik razvijaš, prilagajaš situacijo. Težko, da bova igrala v istem orkestru, zagotovo pa bova sestavila kakšno komorno skupino.«

Kakšnih Triov Lorenz ne bo?

Matjaž: »Ne. Na žalost sva midva vse, kar se tiče naše družine, imava pa veliko prijateljev po vsem svetu, ki bi radi sodelovali z nama. Tako da je potrebno samo najti kompromis, kje in kdaj se dobimo. Upam, da bo čim prej nastala kakšna taka skupina.«

Maruša: »Mogoče sem bolj čustvena, ker sem ženska, ampak vedno veš, kje je tvoj domači prag, domača dežela, kjer je tvoja družina in so tvoji prijatelji. Včasih se je težko odločiti, kje so prioritete. S tem se spopadam zadnjih nekaj let in se mi zdi, da se bom še nekaj časa. To je trenutno edina stvar, ki mi v svetu glasbe ni ravno všeč. Odločitev ne bo lahka, ali ostati v Sloveniji ali iti v tujino, izbrati bo treba med dvema zame zelo pomembnima stvarema. No, na koncu se ponavadi vse obrne tako, kot je prav.«

Kaj je bolj pomembno, s kom igram, kaj igram ali kje igram?

Matjaž: »Vse troje. No, najbolj pomembno je, s kom igram, to mora biti zasedba, komorna ali orkestrska, v kateri se glasbeniki kolikor toliko razumemo med seboj, smo na istem nivoju, kar se tiče glasbenih sposobnosti, in če gre za manjšo skupino, da smo tudi prijatelji med seboj. Treba se je zavedati, da na vajah, med igranjem »šibajo egotripi« po vsej sobi. Treba je znati sprejeti kritiko in pohvalo, saj je najbolj pomembno, da smo na koncu vsi zadovoljni s svojim izdelkom.«

Govorimo o neki medsebojni »kemiji«, brez katere ne gre?

Maruša: »Glasbeniki morajo biti odprti za nove stvari, v glasbi je lahko veliko različnih mnenj, saj vsak glasbo čuti malo drugače. Posebej v komornih zasedbah brez prilagajanja in kompromisov ne gre. Če imaš v skupini nekoga s prevelikim egotripom in vse dela drugače, kot ostali, potem delo ni mogoče. Ja, pametno je izbrati prave ljudi, s katerimi se glasbeno razumeš in je mogoče dobro sodelovati. Kar se tiče skladb, pa igramo tako ali tako vse.«

Matjaž, mar tudi, ko greste s kvartetom Quartissimo igrat na Emo?

Matjaž: »Ha, ha. Tudi tam mora biti neka kemija. Sicer pa je bil to zgolj glasbeni projekt za en večer, ki se je potem nekoliko raztegnil na več večerov. Sicer pa zanimiva izkušnja.«

Današnja poroka tudi?

Matjaž: »Seveda, ha, ha … igrali bomo za neke prijatelje od prijateljev, a kako že.«

Maruša: »In to s Quartissimom … ha, ha, ha.«

Matjaž: »Ura je že čas. Bo treba iti na vajo …«

Ne bom si odpustil, če vaju ne vprašam še nečesa. V Piranu se ravno v teh dneh intenzivno ukvarjajo s Tartinijevo violino, ki naj bi jo izdelal mojster Amati ali pa je nastala v eni njegovih delavnic. Kako je to s starimi godali, poleg omenjene sta tu še Stradivari in Guarneri, je res zvok toliko boljši, kot zvok današnjih violin, violončel ...?

Matjaž: »Dober inštrument še noben ni igral sam. Zastonj je razmišljati, da bo inštrument za ne vem koliko tisoč evrov igral drugače kot kateri drugi. Dober inštrument lahko samo pripomore glasbeniku k boljši izvedbi, boljšemu tonu, lepši barvi … To lahko povem iz lastnih izkušenj, seveda nimam stradivarke, sem pa že igral nanjo. Res je nanjo lažje odigrati, ampak če nimaš prave tehnike in vsega ostalega, kar sodi k igranju, ti nobena violina ne bo dala tistega, kar bi rad.«

Maruša: »Iz povprečnega inštrumenta moraš dejansko iztisniti najboljše, pri boljših je igranje mnogo lažje. Res je fino, če imaš inštrument, ki »sam nese«. Potem lahko samo še uživaš.«

Na kakšne inštrumente igrate študenti?

Matjaž: »Odvisno. Imam sošolce iz Azije in Rusije, ki imajo inštrumente vredne po sto tisoč evrov in več, pri moji violini je treba kakšno ničlo odvzeti, ampak sem kar zadovoljen z njo. Sva pa oba že igrala z dragimi inštrumenti, na primer z lokom, ki je vreden 50 tisoč evrov. Maruša je igrala na violončelo, vreden pol milijona.«

Maruša: »Komaj sem ga upala prijeti in sem se bala, da ga ne bi preveč stisnila med noge.«