Božične vraže

Kaj boste počeli nocoj, na božični večer, in v noči, ki sledi? Kolikor je meni znano, bodo prevladovali trije »scenariji«. Največ bodo od vsega skupaj odnesli tisti, ki bodo šli k polnočnici in druženje po njej nadaljevali globoko v noč. Razmeroma veliko bo tudi takih, ki bodo večer, kot zmeraj, preživeli pred televizorjem. Tretja velika »skupina« pa bo storila le tisto, kar počne vsako noč – še pred polnočjo pojde spat … Ob teh domnevah je zanimivo vedeti, kaj so na Gorenjskem na ta večer in v tej noči počeli v starih časih, ko so bile še žive številne božične vraže. Zapisala jih je Manica Koman v knjižici Na Gorenščem je fletno, 1928. »Najbolj razširjeno in običajno je 'vlivanje svinca', kar se vrši takole: Kos svinca denejo v železno posodo in postavijo na ogenj, da se raztopi. To raztopino vlijejo potem v večjo posodo, napolnjeno z mrzlo vodo. Raztopljeni svinec se v mrzli vodi seveda takoj strdi in dobiva pri tem raznovrstne oblike, ki dostikrat več ali manj sličijo kakemu predmetu. Pripeti se, da dobi svinec v mrzli vodi podobo sveče. Potem je gotovo, da bo v tem letu pri hiši krst. Ako pa oblika spominja na mrtvaško glavo ali krsto, tedaj bo med letom kdo izmed družine umrl. Podoba harmonike ali venca pomeni poroko itd.« Če ne verjamete, še nocoj preverite.

Poznali so vedeževanje iz vode. »Če je božična noč jasna in mesečna, zahajajo dekleta kaj rada k stoječi vodi, v kateri vidijo svojo bodočnost, predvsem pa svojega bodočega moža. Ko se namreč dekle skloni proti vodi, vidi v njej poleg svoje podobe tudi podobo onega, ki ji je 'namenjen'. Ampak ta poskus menda ni prav varen, kajti Tomažinova babica iz Dupelj je vedela povedati, da je šla neko sveto noč njena sorodnica gledat k bližnjemu ribnjaku, če ji je kdo 'namenjen'. Toda – o groza – v ribniku je poleg svoje podobe ugledala podobo moža, ki je imel mrtvaško glavo. Tega se je tako prestrašila, da je kmalu potem umrla.«

Poslušali so, kako se pogovarja živina. »Na sveti večer, med 11. in 12. uro se med seboj razgovarja živina. Čuje in ume jo le oni, ki je v popolni milosti božji. V Kovorju je pastirček, ki je imel svojo borno posteljo v hlevu, čul na sveti večer, kako je krava Sivka potožila svoji tovarišici Dimki: 'Nekaj ti povem, Dimka. Letos bodo mene zaklali. Danes čez leto me ne bo več.' To je pastirček dobro čul in je drugi dan povedal družini, a nihče mu ni hotel verjeti. Vsi so bili mnenja, da se mu je sanjalo. Gospodar, ki je prvotno res mislil zaklati Sivko, je potem nalašč zaklal drugo kravo, pa čujte, kaj se je zgodilo. Kmalu potem je gospodar gnal Sivko v bližnjo vas, hoteč jo oplemeniti. Kravi pa se je na ledeni poti ispodrsnilo in padla je tako nesrečno, da so jo vsled zadobljenih poškodb morali zaklati.«

Naposled se sveti večer prevesi v sveto noč. »Na sveti večer se družina mudi večinoma okrog jaslic. Tam se nedolžno zabava in prepeva narodno-nabožne pesmi. Še celo stari dedek dene tedaj vivček iz ust in 'pritisne' z drugimi vred. Narodnih pesmi, ki se nanašajo na božično noč, imamo pri nas skoro brez števila … Do polnoči ne misli nikdo na počitek, ker se je treba pripraviti na polnočnico. K polnočnici gre razen malih otrok ali kakega prav starega deda ali babice vsa družina. Ko pa pridejo iz cerkve domov, poležejo po klopeh, po tleh ali kjer si že bodi. Na svojo posteljo se Gorenjec v sveti noči nikakor noče vleči, to pa zato, da s tem počasti spomin na Sveto družino, ki tisto noč, ko se je rodil Kristus, tudi ni mogla počivati na svojih ležiščih.« No, me prav zanima, koliko je še takih Gorenjcev?