Moja žena je hladna kot led in mi ne da (6)

»Kako te ljubim, Sončica moja,« je vzdihoval, ne da bi mu bilo mar zame. Tla so bila hladna, v podplate me je pošteno zeblo, a ne za dolgo.

Kljub temu da sva se prejšnji dan igrala do šestih zvečer (sestrična je bila na seminarju), mi je že sama misel, kaj bo še počel z menoj, pognala kri po žilah. Pozabila sem na to, da imam po obilnem zajtrku malo trebuha (pregrešila sem se in pojedla dva kosa kruha namesto enega!), odvrgla sem bluzo, spodnjo majčko in modrček.«

»Te kaj moti, če govorim po resnici?« Marija nenadoma prekine tok misli in se zazre vame.

Malo sem bila v zadregi, saj sem jo verjetno poslušala z odprtimi usti. Potem pa sem se le zbrala in ji zatrdila, da je vse, o čemer govori, tako zanimivo, da so me tako ali tako sama ušesa.

»Če bo pa vmes kaj preveč vulgarnega, boš pa že sama vrgla ven,« je nato pristala in nadaljevala: »Težko razložim, kako, ampak ta moški je v meni prebudil žensko. Že pred tem sem včasih prebirala, da frigidne ženske ne obstajajo, da obstajajo le štorasti moški, ki v ženski ne znajo prebuditi vulkana. V mojem primeru se niso dosti motili. V Tonijevem objemu sem spoznala, da sem lahko tudi zelo dominantna.

O tem, kaj sva nato počela, ne bom razlagala. Malo zato ne, ker mi je nerodno, malo pa zato, ker je bilo tako noro, da mi verjetno nihče ne bi verjel …

Ko sem se že oblekla, da bi odšla, me je prijel za roko in me nežno poljubil na dlan.«

»Nikar ne odidi,« je dahnil in se mi nasmehnil.

»Moram, tvoja sestrična bo vsak čas doma …«

Nekaj časa je nepremično zrl vame.

»Ona bi šla po stopnicah, ti bi pa še kričala in jaz bi bil v tebi … Si ne želiš tega?«

Zasmejala sem se.

»Verjetno bi me pobralo od sramu, če bi se nenadoma prikazala na vratih,« sem odvrnila stvarno.

Popraskal se je po trebuhu, kjer je imel nekaj zoprnih mozoljev.

»Če nočeš, pojdiva pa pod tuš,« je vzkliknil in me narahlo udaril po stegnu.

Ne da bi me počakal, je krenil proti kopalnici in ko sem končno našla copate, je on že stal pred ogledalom in si požvižgaval.

»Pa namoči si češpljo, danes je bila bolj suha kot po navadi.«

Nekaj v njegovem glasu me je prikovalo ob tla. Nehote sem si pokrila prsi z rokami in povsem brez razloga me je postalo sram, da me vidi golo.

»Ha, ha, ha, Sončica, ne bodi tako sramežljiva, saj vendar poznam vsak kotiček tvojega teleščka!« se je zarežal in me objel okoli ramen.

Nato se je zresnil in me pogledal globoko v oči.

»Vem, da ni lepo od mene, ampak … mi lahko posodiš 2.000 evrov do naslednje sobote?«

Namrščila sem čelo in v mislih preletela stanje na svojem osebnem računu. Če bi to storila, bi morala iti v limit … Temu pa sem se izogibala kot hudič križu.

Poljubil me je še enkrat.

»Če nočeš, pa ni treba, bom vprašal koga drugega …«

»Ne, ne, ne, saj bom. Upam le, da se do takrat, ko bom dobila plačo, ne bo zgodilo kaj nepredvidenega.«

Obrnil se je vstran in videla sem, da je užaljen.

»Mi mar ne zaupaš?«

»Seveda ti, kaj si pa mislil!«

»Ne, pa mi ne!«

»Pa ti!«

Zadnje besede je preglasil tresk vrat, ki jih je zaloputnil za seboj.

Šlo mi je na jok.

Pojma nisem imela, zakaj se jezi. Ob misli, kaj vse sva počela čez dan, me je oblila rdečica.

Nič mi ni bilo jasno.

Ne da bi šla pod tuš, sem se oblekla in stekla v dnevno. Sedel je na kavču in mi obračal hrbet.

»Ljubi moj, če boš počakal pol ure, skočim do banke in se nemudoma vrnem.«

»Prav, če tako praviš. Ampak … meni se zdi, da te ne bo več nazaj. Čutim to…«

»Bom, bom, seveda bom!« sem mu zatrdila in ga objela okoli vratu. Niti trznil ni. Ostal je hladen, kot da se ga ne tiče, da odhajam.

V predsobi sem nataknila plašč in se zavila nanj. Na spodnje hlačke, ki so še zmeraj tičale v torbici, pa sem povsem pozabila. Zunaj je bilo skoraj petnajst stopinj pod ničlo. Začela sem se tresti od mraza in zobje so mi zaradi hladnega vetra, ki mi je mrščil lase, zoprno šklepetali.

Na banko sem pritekla zadnji trenutek. Cesta je bila zasnežena in spolzka in avtomobili so se premikali s polžjo hitrostjo.

»Na računu vam ostane le še 230 evrov, gospa,« mi je rekla prijazna uslužbenka in me zaskrbljujoče pogledala.

»Vem, vem, ampak, saj se bo ob plači poravnalo,« sem zajecljala. Imela sem občutek, da mi piše na čelu, kaj se dogaja z menoj.

Dvajset bankovcev po sto sem, potem ko sem jih preštela, spravila v belo kuverto.

Roka se mi je pošteno tresla, ko sem jo tlačila v torbico. Bila sem nerodna ali kaj, tiste preklete spodnjice se nenadoma znajdejo na pultu. Mislila sem, da se bom udrla v tla od sramu.

Uboga ženska je narahlo odprla usta, rekla pa ni nič. Še nasmehnila se ni. Brez besed sem izdajalke stlačila nazaj med ostalo šaro, prikimala v pozdrav in odvihrala skozi vrata.

Na pločniku sem se ustavila in pogledala preko rame. Videla sem, kako je stopila do nekega moškega in potem sta se oba hkrati zazrla skozi šipo. Čeprav sem vedela, da me ne moreta videti, sem stekla stran, kolikor se je le dalo hitro.

Toni me je pričakal na pragu.

»Pohiti, mudi se nama. Sestrična bo vsak čas tukaj!« je nestrpno zaklical. Z obema rokama je pograbil kuverto in komaj je še utegnil, da me je na hitro poljubil na čelo.

Še potem ko je za seboj zaprl vhodna vrata, sem stala na stopnicah in nisem vedela, naj grem ali naj počakam.

Ko sem videla, da je v zgornjih prostorih hiše prižgal luč, sem vedela, da ga ne bo več nazaj. Sanjalo se mi ni, kaj se dogaja.

Kaj ga je pičilo?

Počasi sem se odpravila do avta in potem sem v temi čakala še več kot eno uro, ker sem želela sestrično videti vsaj od daleč. A je ni bilo.

Doma na srečo spet ni bilo nikogar. Vsi so bili nekje - z menoj vred.

Stopila sem pod tuš in ne da bi vedela zakaj, bridko zajokala …« (se nadaljuje)