Šepetalnica za veter (26)

Sergej pa je še vedno drgnil s peresom po svojem zapestju, zdelo se je, da ga k temu celo vzpodbuja osuplost na Rajnikovem obrazu, ki ji ni poznal izvora. Bolečina bi ga morala že ustaviti pri nespametnem početju, a saj nisem samo Sergej, se je zarežal gostilničarju v obraz, Vasilij lahko prenese še kakšno drugo bolečino, kot je takole natrgavanje kože. Zdaj je bilo starcu dovolj, namenil je udarec Rusu naravnost v obraz, da je ta od presenečenja izpustil nalivko in se z razboleno roko prijel še za bolj razboleno lice.

"Prekleti tepec, ne zajebavaj se s takimi stvarmi. Saj nisi eden tiste neuke mladeži, ki se prekriva s poslikavami, ne da bi se zavedali, da je kakšen zaznamek tudi prekletstvo. Poglej moje zapestje, tega ne bi hotel izbrisati, četudi bi lahko. Ker nočem pozabiti. Ker nočem, da pozabi moj sin in mojega sina sin!"

Takole je govoril stari Rajnik in z roko zamahoval pred Sergejem, da se je ta s stolom vred umikal pred morebitnimi udarci, a teh ni bilo več. Nekaj gostov, ki je čepelo v kotu gostilne, je z zanimanjem spremljalo prizor, ni se še zgodilo, da bi gostilničarja kdaj takole spodneslo, najmanj, da bi se lotil kakega tujca, a kaže, da ga je moški z ognjenimi očmi pošteno vrgel iz tira. A ker je Rajnik počasi utišal svoj glas in nazadnje utrujeno položil roko na mizo, ni kazalo, da bi se iz tega razvilo kaj več kot prigoda, ki jo bodo gostje lahko naslednjega dne premlevali ob prvem požirku kave ali encijana. Najbrž je gostilničar imel pošten razlog za takole ravnanje, si bodo edini, čeprav bodo v naslednjih dneh nekoliko izpod čela pogledovali k starcu. Če se je nad onim Rusom znesel, mogoče ni dobro peljati pijančevanja čez mero, kjer bi se kakšen zagoneten prepir prevesil v pretep, s katerimi je Rajnik doslej na kratko opravil. Zadoščal je njegov privzdignjeni glas, da so se razgrete glave pomirile ali pa nadaljevale dvoboj na ulici, če že ni šlo drugače. In tako je tudi zdaj, ko sta oba s Sergejem utihnila, stari odšel k točilnemu pultu, natočil obema kozarec vode in se vrnil za mizo k Sergeju, ki ga je počasi bolj zdelovala utrujenost kot pijanost. Zazdel se je sam sebi malodane smešen, ko je prejel vodo iz gostilničarjevih rok in si jo pljusnil v obraz, kot da bi hotel reči, hej, stari, samo malo časa mi daj, da se osvežim, zberem misli, in povedal ti bom, kaj me teži. Saj nisi brez razloga prisedel k meni tega večera, dovolj izkušenj imaš, da si lahko zaslutil, da me je obsedel vrag, pa saj si ga tudi sam kdaj skusil, drugače ne bi vedel, kako obrniti celo zadevo na ponesrečeno šalo, zaradi katere se zdaj krohotaš, ko stresam glavo in škropim naokoli z mokrimi lasmi ter delam iz sebe še večjega bedaka, kot pa sem. Še možaki za ono mizo se začenjajo hahljati na moj račun, glej, malo razposajenosti sva vendarle prebudila, že eden izmed njih začenja žvižgati melodijo stare ruske pesmi, kot da bi hotel, da zaključim tole druženje s kakšno plesno ekshibicijo in zaplešem pred njimi kot izurjeni donski kozak. Toda Sergej se je uštel, Rajnik tega ne bi dovolil. Njegov pogled govori, da naj Rus raje počaka, da se banda odpravi domov, ker nista še končala pogovora. Samo gnojno rano sta odprla, in zato bo kasneje prinesel še kaj drugega namesto vode, da bosta lahko tako eden kot drugi s kakšnim špiritom odstranila usmrajenost, ki se ovija okoli njunih duš. Vsaj tako je vse skupaj zastavil. (se nadaljuje)