Mima je preplula Atlantik

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / torek, 14. december 2010 / 06:00

Člani kranjskega jadralnega kluba so v naročju svoje jadrnice Mima prepluli Atlantik. Matjaž in Anže Kurnik, Ivan in Nejc Marjek, Janez Hočevar in Mladen Kranjc so srečno prepluli 2700 NM od Kanarskih do Karibskih otokov. Daljši pogovor z njimi bomo objavili v eni od naslednjih številk. Zdaj pa objavljamo nekaj odstavkov, ki so bili napisani v »ladijski« dnevnik.

»Da podražim tiste, ki ta dnevnik berete v zasneženi Sloveniji, moram posebej sporočiti, da smo danes dosegli rekordno temperaturo morja 30,2 °C, ves dan pa je bila najmanj 29,4 °C. Tudi temperatura zraka je ves čas precej nad trideset, ob visoki vlažnosti. Ni čudno, da nam je zmanjkalo gazirane vode …«

»Visoko s severa so ves dan prihajali ogromni valovi. To valovanje ni primerljivo z valovanjem na Jadranu. Tu se valovi niso lomili, le ogromne vodne mase so se dvigale in spuščale. Od dna doline, do vrha vala je bilo po višini od 5 do 10 m, valovi pa so bili oddaljeni drug od drugega vsaj sto metrov. Ko smo bili na vrhu vala, smo sosednjo jadrnico videli v celoti, ko pa smo se spustili med dva vala, smo videli le del njenega jambora. To gibanje morja nas je prav navduševalo, saj smo več ur spremljali "dihanje" oceana in ga poskušali s fotoaparati in kamero zabeležiti. Dodatna popestritev valov so bile leteče ribe. Te ves čas skačejo iz vode, preletijo tik nad vodo kakšnih petdeset metrov in hop nazaj v vodo. Žal smo videli le leteče ribe, tistih na naših trnkih pa ne, čeprav bi bile dobrodošle, saj smo prvi dve že pojedli …«

»Kot kaže, smo našli veter. Trenutno imamo veter med 12 in 16 in naša povprečna hitrost je prek 7 vozlov. Ker imamo smer 265 ° (skoraj naravnost na cilj), lahko zapišem, da se še nikoli do sedaj na tej regati nismo tako hitro približevali cilju …«

»Potem pa je ocean pokazal zobe. Vedno močnejši veter, vedno večji valovi. Butanje morja, škripanje barke, premetavanje. Potem še nevihta. Anže in Nejc sta v strašnem nalivu na premcu pospravljala jadro. Če ne bi bila pripeta, bi ju odplavilo. Vse na jadrnici je bilo v trenutku premočeno, tudi shladilo se je nekoliko. Veter je pihal v močnih sunkih s severa, mogoče malo SV. Sunki so se stopnjevali. Vsaka straža je doživela večjo hitrost. Veter je prišel do 35 vozlov in ob nekajmetrskih valovih vožnja ni bila nič kaj prijazna. Toda prav to je pravo jadranje. Pravi užitek je "leteti" skozi noč na krilih vetra in valov …«