RTV je oder našega življenja

Javno ustanovo odtegniti političnim vplivom, omogočiti avtonomnost novinarjev in urednikov, z novimi tehnologijami omogočiti tudi razvoj novih vsebin, je le nekaj ciljev, ki jih ministrica Majda Širca omenja v zvezi z novim zakonom o RTV, o katerem bomo v nedeljo odločali na referendumu.

Zakaj ste komaj pet let, odkar velja dosedanji zakon o RTV Slovenija, zasnovali novega?

»Nov zakon potrebujemo, ker je zaradi dosedanjega ta javna ustanova pod prevelikim političnim vplivom, z novim pa bo zagotovljena večja neodvisnost od vsakokratne oblasti. Potreben je popravka, ker zanemarja možnosti za razvoj sodobnega in novi tehnologiji prilagojenega programa.«

Ob predstavitvah novega zakona veliko govorite o novi digitalni tehnologiji. Kaj naj bi pravzaprav omogočila v vsebinskem pogledu?

»Novi tehnološki pristopi omogočajo tudi uveljavitev novih storitev, novih tematskih programov, ki se v svetu uveljavljajo predvsem kot komercialni, v naših javnih radiu in televiziji pa bi se morali uveljaviti kot vsem dostopni javni programi. Ti bi bili lahko namenjeni znanosti, izobraževanju, kulturi, humanističnim pogledom, lahko bi bili informativni, športni. Dosedanji, tako imenovani Grimsov zakon, ne daje osnov za razvoj teh vsebin. Obstaja strah, da bi bila, če ljudje na referendumu ne bodo podprli novega zakona, uveljavitev teh možnosti blokirana, kajti zakoni so še leto dni po referendumu nedotakljivi in jih ni mogoče spreminjati. Ne bi pa želeli, da bi se na javnih radiu in televiziji uveljavljale komercialne vsebine, saj bi v teh primerih komercialne televizije prednjačile zlasti s svojimi informativnimi programi. V zadnjih petih letih se je razvoj tako zablokiral, da na RTV Slovenija niso dovolj delali na razvoju sodobnih poti, ki omogočajo ne le tehnološki razvoj, temveč tudi razvoj vsebin.«

Kaj naj bi vaš zakon tu spremenil?

»Ključne novosti so pri organizaciji službe. Odveč je strah pred novo statusno obliko, saj podobno pri nekaterih institucijah v Sloveniji že poznamo. Podoben položaj, kot ga sedaj uveljavljamo z zakonom, imata denimo Slovenska akademija znanosti in umetnosti ali Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Namesto okorele oblike javnega zavoda, ki ne omogoča tolikšne neodvisnosti, ki je za delovanje javne radiotelevizije nujna, imamo samostojno obliko institucije javnega prava kulturnega pomena. Je samostojna pravna oseba, ki se le v segmentu, ki govori o urejanju nadzora, oblikuje na način gospodarskih družb (to zagotavlja pogoje za odgovornejše vodenje, saj vodilni za svoje delo odgovarjajo z vsem svojim premoženjem), ostalo pa je dinamičen, odprt in fleksibilen zavod. Druga novost je s tem povezan status zaposlenih na RTV, ki s tem izstopijo iz sistema javnih uslužbencev. Le še pri nas imamo namreč takšno ureditev. Nova ureditev omogoča večjo avtonomnost delovanja novinarjev in urednikov, pa tudi njihovo samostojno dogovarjanje za kolektivno pogodbo. Naj še dodam, da bodo stvari v zvezi s sedanjo kolektivno pogodbo in plačami nekaj časa še ostale po starem, dokler ne pride do dogovora, ki ga morajo usklajeno sprejeti tako zaposleni kot vodstvo. RTV Slovenija ostaja v lasti Republike Slovenije, tako da ni mogoča nobena privatizacija. Vsi presežki, ki jih ustanova ustvarja s tržnimi dejavnostmi (denimo izposoja arhivskega materiala, koncertna dejavnost orkestrov zunaj RTV Slovenija in podobno), se morajo usmerjati v javno službo. Tržna dejavnost in dejavnost javne službe morata biti jasno razmejeni. Tu smo se natančno držali evropskih pravil delovanja, ker sicer lahko zelo hitro naletimo na problem nedovoljene državne pomoči. Če menimo, da je prispevek za RTV naročnino državna pomoč, potem je treba natančno vedeti, kako se mora ta denar porabiti.«

Kako odgovarjate na očitke nasprotnikov zakona, pobudnikov referenduma, da bo vaš zakon omogočil privatizacijo in komercializacijo javnih radia in televizije?

»Če govorimo o gospodarski in ne politični privatizaciji (ta se je namreč zgodila pred petimi leti), potem te očitke zavrača že dejstvo, da je ustanoviteljica in lastnica država. Če bi denimo javna RTV skušala odprodati kak del svojega premoženja (na primer oddajnike ali pa delnice), bo moral o tem odločiti nadzorni svet, za soglasje pa bodo morali vprašati tudi vlado, če bo šlo za več kot 150 tisoč evrov vrednosti. Tega v Grimsovem zakonu ni, premoženje se lahko nemoteno prodaja in samo letos je RTV Slovenija prodala za štiri milijone evrov delnic. Očitke o komercializaciji zavrača ureditev, po kateri mora RTV vsa sredstva, ki jih zasluži na trgu, vložiti v javno dejavnost. Če bo prišlo do presežka vplačane RTV naročnine, kar je teoretično zagotovo mogoče, naj bi naročniki preplačano dobili vrnjeno. Vsi ti očitki so bili izrečeni zaradi (bojim se da namernega) nepoznavanja zakona. Svetujem jim, naj resda zahteven zakon dobro preberejo. Z njim sledimo ciljem, da bi ponudili možnost kvalitetnega, vestnega, odgovornega, širokega in za različne ljudi dostopnega in tudi interesnega programa. Sam zakon tega sicer ne more ponuditi, lahko pa postavi okvire, ki to omogočijo. Želimo tudi, da se s prijemi, ki jih ponuja ta zakon, stvari normalizirajo in da se spet povrne zaupanje ljudi v javni servis RTV Slovenija, ki je bilo v preteklih letih porušeno.«

V organih upravljanja in nadzora naj bi bila v večji meri zastopana civilna družba. Nasprotniki vam očitajo, da gre tu zgolj za navidezno neodvisnost od politike. Kako to komentirate?

»Sestavo teh institucij smo proučili do potankosti in poiskali najboljši kompromis, ki ga svetuje evropska medijska stroka. Civilna družba ima večino članov v svetu RTV, 10 od 17 članov, neposredno jih imenujejo Slovenska akademija znanosti in umetnosti, nacionalni svet za kulturo, Center nevladnih organizacij, Zveza društvenih organizacij (ta združuje 15 organizacij in 13 tisoč društev s 500 tisoč člani, torej resnično reprezentativna civilna družba), rektorska konferenca, italijanska in madžarska narodnostna skupnost. Predsednik države imenuje enega člana na predlog verskih skupnosti in enega na predlog organizacij s področja človekovih pravic. Zgolj pet članov pridobi soglasje v državnem zboru.

Programski svet pa je bil po dosedanjem zakonu politično imenovan v 80 odstotkih, po novem bo v 40 odstotkih, medtem ko v nadzorni svet politične stranke ne smejo imenovati svojih članov, vlada ima le enega predstavnika, prej je imela štiri.«

Kako bo zagotovljeni novinarska in uredniška neodvisnost?

»Skladovnica principov, ki jih prinaša zakon, je ključ za zagotovitev avtonomije: od stabilnega financiranja, kar zagotavlja, da na RTV Slovenija ni treba prositi za denar države, do delovanja organov upravljanja in nadzora ter statusa ustanove in tam zaposlenih ljudi. To vodi k temu, da so tudi uredniki in novinarji postavljeni na svobodno polje. Seveda pa je avtonomija v veliki meri odvisna tudi od človeškega faktorja novinarjev in urednikov. Pomembna je tudi določba, da se Svet pred objavo posameznih oddaj ne sme izrekati o njihovi vsebini.«

Kako so zakon ocenili mednarodni strokovnjaki, ki ste jim ga dali v presojo?

»Zakon je dal v presojo tujim strokovnjakom Mirovni inštitut in ta je pridobil tri mnenja medijskih strokovnjakov. Ti so zelo natančno in korektno presodili zakon ter mu dali dobro oceno, kar potrjuje, da se nismo zaman toliko časa ukvarjali z besedilom tega zakona. Poslanci državnega zbora pa so zaprosili za presojo urada za medije pri Svetu Evrope in verjamem, da ga bodo tudi tamkajšnji strokovnjaki kmalu ocenili. Naj še dodam, da v teh dveh letih nismo delali le na zakonu o RTV, pač pa je v nastanku tudi zakon o medijih, poleg tega pa se ukvarjamo tudi z modernizacijo drugih segmentov javnega sektorja s področja kulture. Da je bil prvi zakon o RTV Slovenija, je razlog ne le v velikosti tega zavoda, temveč tudi v njegovi specifiki. Gre za občutljivo in pomembno področje, saj predstavlja oder našega življenja, torej vse tisto, kar pride k nam na dom, ko mi ne moremo tja, in je pomemben generator naših vrednostnih sistemov.«

Koliko ljudi je sodelovalo pri nastanku tega zakona? Gre tudi tu za Širčin zakon, tako kot je šlo pred petimi leti za Grimsov zakon?

»Zakon ni delo enega samega avtorja, pač pa velike skupine interesno in nazorsko različno profiliranih ljudi, ki so se tudi precej razhajali pri nekaterih ključnih vsebinah. V njej so bili tudi ljudje, ki poznajo različna področja, saj mi na ministrstvu ne moremo vedeti vsega. Zanimivo je bilo tudi soočenje s sindikati na RTV Slovenija, s katerim smo se usklajevali kar nekaj mesecev in podpisali tudi poseben protokol. Nekaj njihovih predlogov smo upoštevali, niso pa se strinjali z izstopom iz javnega sektorja, tako da smo skupno definirali način, po katerem ne bi bile prizadete njihove pravice.«