Dobre pol metra in 8500 strani

Žirovski občasnik (ŽO), ki velja za enega najbolj prepoznavnih domoznanskih zbornikov na Gorenjskem in v Sloveniji, je dopolnil trideset let. Miklavž 2010 pa je Žirovcem prinesel nov, letošnji zvezek, v paketu z njim pa še knjigo O rapalski meji in zgoščenko moškega pevskega zbora Alpina ...

Prvi zvezek ŽO je izšel 23. oktobra 1980, ob tedanjem krajevnem prazniku. Sledila je cela vrsta izdaj, skupaj 40 številk v 32 zvezkih, zraven tega pa še 14 knjižnih naslovov v zbirki Knjižnica Žirovskega občasnika. Če jih postavimo na knjižno polico, obsegajo po arhivski meri več kot pol tekočega metra (39 +18 cm), za pravo bogastvo pa se izkaže vsebina vseh 46 zvezkov. No, resnici na ljubo: zadnji, 46. od vseh zvezkov, prihaja med bralce v prihodnjih dneh: Knjiga hiš na Žirovskem, kapitalno domoznansko delo, ki sta ga napisala dr. Petra Leben-Seljak in dr. Alojz Demšar, knjiga, kakršne najbrž nima nihče drug od večjih krajev na Slovenskem. Avtorjema je namreč uspelo ugotoviti, kdo so bili gospodarji vseh hiš, kolikor jih je bilo na Žirovskem v letih od 1500 do 1900. Zdaj pri več kot 900 hišah vemo za vse, ki so bili kdaj vpisani v različne vire, med njimi tudi za več kot 120 hiš, kolikor jih je bilo na Žirovskem leta 1500; leta 1754, ko so izdelali po tedanji cesarici imenovani terezijanski kataster, pa je v njem navedenih že 377 posestev in 50 obrtnikov. V indeksu priimkov jih naštejemo kar 540; za vsak priimek so navedene hiše, pri opisu katerih je priimek omenjen. Vseh hiš je bilo v letih 1500-1900 kar 905, za vsako so navedene vse hišne številke, ki jih je ta hiša imela. Našli smo podatke za 37 mlinov, 40 žirovskim in hlevnovrškim županom pa smo določili bivališče v enem od 40 naselij na Žirovskem. Z imenom Žirovsko označujemo ozemlje predjožefinske župnije Žiri, ki je obsegala današnje župnije Žiri, Vrh, Zavratec in Ledine oziroma žirovski in hlevnovrški urad loškega gospostva freisinških škofov.

Presunljivo otroštvo Spomenke Hribar

O Knjigi hiš na Žirovskem se bo gotovo pisalo še posebej, zdaj pa poglejmo, kaj je v letošnjem ŽO? V ospredju je gotovo veliki intervju z žirovsko rojakinjo Spomenko Hribar, narejen pred njeno bližnjo sedemdesetletnico; rodila se je 25. januarja 1941 v Beogradu. V tem pogovoru je nisem spraševal le o njeni veliki temi – narodni spravi, ampak tudi o javno manj poznanih ali povsem nepoznanih rečeh, zlasti o dogodkih in doživetjih iz njenega otroštva in mladosti. Vprašal se jo, denimo, po njenem očetu. Kdo je bil? »Moj oče, Radenko Diklić, je bil srbskega rodu, bil je spremljevalec poštnega vagona od Jesenic do Gevgelije, vsak teden. Kot komunist je prenašal partijsko pošto med Ljubljano in Beogradom - in tako sta se spoznala z mamo, ki je tudi spadala med levičarsko, skojevsko mladino. Moj oče je resno verjel v komunizem; bil je pošten, altruist - kakršni so bili prvi komunisti, ki še niso bili okusili oblasti. Mama mi je povedala, da ji je pred poroko dejal: 'Najprej je organizacija (Komunistična partija), potem pa ti in otrok!' Danes nam je tuja taka predanost 'skupni stvari' in 'naši bodočnosti', ko vsakdo gleda najprej ali sploh le zase in svoje, toda taki so bili 'pravi komunisti', do kraja predani svoji ideji prihodnosti. Že septembra ali oktobra 1941 so ga Nemci kot komunista - po izdaji - zaprli v zloglasno Glavnjačo, kjer so ga tri mesece zverinsko pretepali (po ledvicah in podplatih, ker se tu najmanj pozna) in še potem, ko bi ga morali izpustiti, ker tovarišev ni izdal, je moral ostati tri tedne v zaporu, da so se mu zacelile rane. Na posledicah zapora je nekaj mesecev kasneje umrl.«

No, kdo bi si mislil – da je prišel oče Spomenke Hribar v letih pred vojno vsak teden na Jesenice. Za njegovo tragično smrt sem vedel. Zanimalo me je, kako sta Spomenka in njena mama živeli po njegovi smrti? »Mama mi ni veliko pripovedovala in opisovala, le sem in tja je padla kakšna beseda, očitno je bilo prehudo; povedala je le, da je bila lakota, bombardiranje, skrivanje po grobnicah na pokopališču, eksekucije, ure in ure čakanja na pol kilograma kruha in pol litra mleka; sama si predstavljam še njeno osamljenost, žalovanje, obup sredi vojne z majhnim otrokom … Potem je prišel 16. april 1944, ko so Angleži bombardirali Beograd in je bila mama hudo ranjena - pravzaprav sva ostali živi samo midve z mamo; pod ruševinami je ostala stara mama (očetova mama), teti in stric in še veliko drugih iz te delavske barake. Izgubili sva čisto vse imetje, tudi spominke; imam le nekaj slik - tiste, ki jih je mama poslala svojim staršem. Mama je bila zelo dolgo v bolnišnici in ni bilo gotovo, da bo preživela. Mene pa so - kot vojno siroto - premeščali iz kraja v kraj, nazadnje sem bila pri nunah v samostanu sv. Petke v Izvoru (pri Paraćinu), po vojni me je mama prišla iskat - še sreča, da je bila pravočasna, ker me je hotel posvojiti nek bolgarski kapitalist; bogataši so namreč hodili po otroke tostran srbsko-bolgarske meje …« Vprašal sem jo, ali se tudi sama spominja kakega dogodka iz zgodnjih otroških let? »O, ja, tudi sama se spominjam določenih prizorov, pred očmi imam sliko, kako je od nekod prišlo letalo, zaokrožilo nad nami, potem pa je začelo nekaj padati dol … Spominjam se svojega bivanja v samostanu, kako so nas nune varovale, kako so nekega dne prišli četniki in maltretirali mater prednico, ki je bila invalidka na vozičku. Spominjam se, da sem bila lačna, da pa sem vso hrano izbruhala nazaj v krožnik, da sem imela uši, in garje tako hude, da sem imela dober centimeter zgrizena ušesa in vsa hrastava, in da sem jokala za mamo. Leta 1985 sem šla obiskat ta samostan - še vedno je bila živa nuna, ki me je varovala in grela s svojim telesom. To je bilo eno najbolj presunljivih srečanj v mojem življenju.« Res, »presunljivo«!

Škofova posredovanja med Žirovci

Zanimivo je prebirati, kako so Žirovci v začetku 20. stoletja gradili novo župno cerkev sv. Martina. Pred gradnjo so se hudo sprli, zlasti ob vprašanju, kje naj stoji; razdelili so se na »klerikalce« in »liberalce«; prvi so bili za staro lokacijo, drugi za novo, prva je bila na levem, druga na desnem bregu Sore. Spor je bil tako hud, da je moral med skreganimi farani večkrat posredovati sam tedanji škof ljubljanski Anton B. Jeglič, po rodu iz Begunj na Gorenjskem. Asistiral pa mu je takratni kaplan in poznejši pisatelj Pavel Perko, doma iz Poljan nad Škofjo Loko. Veliko let po tistih burnih dogodkih je v svojih spominih zapisal, kar sledi. »Bil sem kaplan v Žireh. Prav tista leta se je imela zidati nova cerkev. Iz srede žirovske vasi se je imela cerkev preseliti tja čez most na dobračevsko stran. Žirovci in Dobračevci pa so si bili že od nekdaj protivni. V Žireh je bilo v vasi devet gostiln. In teh devet gostiln je imelo priti ob nekaj, kar je neslo … Hudo je to, zlasti če ima tisto nekaj priti na ono stran, kjer prebivajo - liberalci. Tiste čase je namreč v Žireh most delil 'klerikalce' in 'liberalce'. Most! Voda! Ne prepričanje! Pa so vendar inženirji rekli, da je svet za novo cerkev pripraven edino tam preko; ker tu je bil svet preveč močviren. Vsakdo si lahko misli, kakšno ogorčenje in kakšen odpor je nastal na 'klerikalni' žirovski strani. Nekateri 'klerikalci', ki jih cerkev niti ob nedeljah ni videla znotraj, so agitirali in hujskali in izjavljali, da bo vsa Žirovska stran (tretjina župnije) odpadla od vere; da se bo dvignil punt; da bo pretep, prelivanje krvi, če bi prišlo do tega, da bi se gradila cerkev tam, no tam - med 'liberalci' …«

Vrhunec njunih prizadevanj za spravo med farani se je zgodil v dneh od 2. do 4. novembra 1906. Škof je prišel v žirovsko faro in s kaplanom sta skupaj obiskala vse podružnice in v njih zbrane može: ženske takrat še niso bile poklicane k takim rečem. Bilo je obupno slabo vreme in dobršen del žirovske kotline poplavljen, vendar se škof na vreme ni oziral. »Tako smo v tistih dneh obhodili vse podružnice in se od srca do srca z ljudmi pomenili o vseh farnih zadevah, zlasti pa o novi cerkvi. To je bil trd oreh in ko smo ga načenjali, je včasih padla tam izza peči tudi kaka bolj 'žirovska'. Toda občutljivi nismo bili in primerna beseda ali šaljiva opomba je zopet zgladila tok pogovora. Občudoval sem škofa, kako je znal udarjati na pravo struno in pridobivati. Prav po vojaškem načrtu je šla vsa zadeva.« Najprej sta šla na »klerikalno« stran. »Na 'klerikalni' strani je bilo treba najprej pohvaliti može, da so ob volitvah tako strumno in soglasno volili na našo stran. S tem je bila dobra volja pridobljena. Potem je bila na mestu pripomba, da kristjanu ni dosti, da bi samo volil prav, treba je po vseh straneh biti krščanski in katoliški. Na primer: nedeljska maša! Kdor bi volil prav, zanemarjal pa nedeljsko dolžnost, ta bi z eno roko zidal, z drugo podiral … 'In tam oni: tam na drugi strani, tisti, ki jim pravite, da so liberalci - ali hodijo v nedeljo k maši?' 'O, to pa! Vsaj večinoma!' 'No, potem pravi liberalci niso!' 'Ja, ko pa volijo liberalno!' 'To je res slabo! Čakajte, jutri gremo tja na ono stran in z gospodom kaplanom jih bova oštela, kakšni možje da so to, ko v cerkev hodijo, volijo pa take, ki bi cerkev najraje podrli.' 'Le dobro jih dajte! Še vi jih dajte, gospod škof, da bodo vedeli, da je res tako!' Glejte, pa smo bili zopet edini in se razšli prav dobre volje.«

Po »klerikalcih« (Žirovcih) so bili na vrsti »liberalci« (Dobračevci). »Drugi dan smo šli tja preko k -, no, saj vemo! 'Včeraj so se na žirovski strani pritoževali čez vas. Tako so mi povedali, da vi dobračevski možje ob volitvah volite na nasprotno stran. Ali je to res, možje?' 'Ja, to je pa res! Gospod škof, to je pa res!' so kimali Dobračevci; ker Žirovec in Dobračevec ne lažeta; raje priznata, čeprav jima gre malo težko z jezika. 'Kako pa to?' se je škof dobrodušno čudil. 'Saj vendar v cerkev hodite.' 'O, v cerkev pa hodimo! In bomo hodili! To, kar so nas naše matere učile, bomo pa vedno verovali in spolnjevali, čeprav smo liberalci,' so zatrjevali Dobračevci, veseli, da se morejo vsaj z eno rečjo pohvaliti. 'Pravite, da ste liberalci; saj niste!' jim je ugovarjal škof. 'Saj tudi mi sami pravimo, da smo boljši kristjani, kot ta in oni z one strani! Ampak, ker so oni rekli, da bodo vsi skupaj volili na eno stran, smo pa mi rekli, da bomo mi na drugo. Tako se je začelo, vidite, in tako je.' 'Pa ni treba, da bi tako bilo,' je pripomnil škof. 'Seveda ni treba. Naj se pa na oni strani tisti, ki so boljši, odločijo od tistih, ki niso prida: pa se bomo tudi mi razdelili. In če potem potegnemo, kar nas bo ene sorte, z obeh strani skupaj, ni vrag, da ne bi tudi pri nas prava stranka zmagala. Vsaj jaz tako pravim! Zdaj, možje, pa še vi recite!' Tako je spregovoril možakar tam za vrati in vse glave so pokimale: 'Tako je! Mi smo pripravljeni, ker smo se že naveličali, da nas zmerjajo z liberalci, ko nismo.' 'Tako je prav, možje! Ob prihodnjih volitvah bo drugače, kaj ne? Glejte: novo lepo cerkev boste imeli. Ena bo, velika bo, sredi med vami bo stala in vam govorila: Jaz sem vaš skupni dom; bodite tudi vi vsi, ki noter hodite, enih misli in cerkvenega duha v javnem in zasebnem življenju …'« Škof in kaplan sta bila uspešna. Farani so se zedinili in dogradili novo cerkev (blagoslovljeno pred sto leti, 1910), na naslednjih državnozborskih volitvah pa so Žiri volile klerikalno. Škofovo posredovanje je bilo naporno, a uspešno. »Lepi so bili tisti dnevi. Nisem jih pozabil in jih ne bom. Pa tudi škof Jeglič jih ni pozabil. Ko sva se zadnjikrat videla v Stični, se je nasmehnil in me vprašal: 'No, ali še veste, kako sva hodila po dežju in blatu ter Žirovce preobračala?' 'O, vem! In seme vaše besede je rodilo svoj sad.' 'Vaše, vaše. Tudi vi ste jih znali, Žirovce!' je odvračal pohvalo od sebe. Tak je bil.«

To in še marsikaj je v novem ŽO: samointervjuji urednikov ŽO; dragoceni članek Alfonza Zajca o žirovskem pokopališču ob njegovi 120-letnici; žirovski odlomki iz dnevnika škofa Jegliča; pesmi sodobne japonske pesnice Machi Tawara; bibliografsko kazalo tretje desetletke Žirovskega občasnika (2000-2009) Tončke Stanonik; stripi Ajde Erznožnik; likovna priloga izbranih slik Janeza Sedeja, ob stoletnici njegovega rojstva … Med avtorji, ki sodelujejo, so tako domača kot vseslovensko uveljavljena imena: Ajda Erznožnik, dr. Spomenka Hribar, Anton B. Jeglič, Darina Konc, Stane Kosmač, Primož Lampič, Milena Miklavčič, dr. Petra Leben-Seljak, Barbara Mlakar, Polona Mlakar Baldasin, Miha Naglič, Nace Naglič, Pavel Perko, Janez Sedej, Vlastja Simončič, Tončka Stanonik, Machi Tawara, Franc Temelj, Alfonz Zajec. Slednji je v svojem zapisu ob 120-letnici žirovskega pokopališča na Dobračevi med drugim ugotovil, da je bilo treba kar 116 let, da je božja njiva dočakala prvo stoletnico. »Vse, kar se rodi – vse smrt zori. Vmes pa je življenje. Kratko, dolgo, nikoli predolgo, veselo, delavno, težavno, polno truda, z mnogimi načrti in največkrat z neuresničenimi željami. Pa je tu že zadnje dejanje, pričakovano ali nepričakovano. Že Prešeren je napisal: 'Dolgost življenja našega je kratka.' Zelo preseneča dejstvo, da v 120 letih, med približno 6.200 pokopanimi na Dobračevi, najdemo komaj kakega, ki je dočakal sto let zemeljskega življenja. Po 86 letih pokopov je bi prvi Franc Gantar – Selak iz Jarčje Doline, ki je bil v stotem letu (4. decembra 1876 – 29. marca 1976). Šele njegova hči Marijana Primožič – Žuštova bi bila lahko leta 2006 očetu dodala manjkajoče mesece, ko se je v 105. letu poslovila s tega sveta (3. aprila 1902 – 23. septembra 2006).«

Ob sklepu tega pisanja si sam pri sebi zastavljam vprašanje, ali je lahko nekaj, kar je objavljeno lokalno, zanimivo tudi globalno? Natančneje: je lahko Žirovski občasnik (ŽO), domoznanski zbornik »za vsa vprašanja na Žirovskem«, ki izhaja že tri desetletja, zanimiv tudi za Gorenjce, Slovence, Evropejce, morda celo za bralce z drugih kontinentov? Upam, da je. Po obilju tistega, kar smo v 30 letih objavili na več kot 8500 straneh, sem skušal samo iz zadnjega zvezka odbrati nekaj, kar je na papirju, ki vse prenese, ostalo in je morda zanimivo tudi za Nežirovce?