Dobra fotografija pomeni več kot tisoč besed

Kranjčan Tit Košir je dobitnik novinarske nagrade Consortium veritatis - Bratstvo resnice 2010. Nagrado je prejel za izstopajoče stvaritve s področja novinarske fotografije za reportažo o študentskih demonstracijah. Zaposlen je pri časniku Večer in je občasni sodelavec Gorenjskega glasa.

»Demonstracije so za vsakega fotoreporterja hvaležna tema, prvič v zgodovini naše samostojne Slovenije pa se je zgodilo, da je prišlo do nasilnih demonstracij. Nekaj nepredstavljivega je bilo, ko so metali granitne kocke v parlament; bil je močan prizor, do katerega ne moreš ostati hladen. Tovrstnih nemirov smo bili do tedaj vajeni gledati na vrhu G7, v Grčiji, Franciji. Pri nas se kaj takega v taki meri še ni zgodilo, razen študentskih demonstracij v devetdesetih letih, ko pa so metali jogurt,« je povedal Tit Košir, ki je šel na teren na letošnje študentske demonstracije samoiniciativno, ker ga zanimajo socialne teme, in ne po naročilu urednika časopisa. »Sodelavci so vedeli, da sem tam, pa so mi prepustili teren. Ni bilo nobenih zamer,« je dodal.

Tit Košir je za fotografsko reportažo o študentskih demonstracijah - serijo šestih fotografij - prejel nagrado Bratstvo resnice 2010, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. »Največ kot avtor lahko narediš, če urednika časopisa prepričaš, da objavi tvojo fotografijo kot naslovno in da ta fotografija ne potrebuje nobenega dodatnega podpisa. Dobra fotografija pomeni več kot tisoč besed,« je prepričan avtor, ki ga je Društvo novinarjev Slovenije z nagrado Bratstvo resnice nagradilo že drugič; v kategoriji za posamezno fotografijo jih je že prepričal s posnetkom žrtev poplav v Železnikih leta 2007. »To je bila nepredstavljiva tragedija za ljudi, ki tam živijo, ki so ostali brez vsega. Na mojem posnetku je človek, ki stoji pred svojo porušeno hišo in se v enem trenutku prime za glavo, na obrazu pa je videti zaskrbljenost.« Tita Koširja bolj kot tehnično dovršene fotografije zanimajo izpovedne, kot pove: »Če imaš na fotografiji neko čustvo, da to fotografiji dodatno dimenzijo. Zgodbo. Veliko zanimivih momentov je že bilo, iz katerih sem se tudi jaz kaj naučil.«

Rad gre na kavo k Strojanovim

»Zelo rad slikam Rome po romskih zaselkih. Ko je bil aktualen Ambrus, sem bil tam skoraj vsak dan in dobro poznam družino Strojan. Tudi po njihovi selitvi na Roje na obrobje Ljubljane jih večkrat obiščem in kakšno rečemo. Prinesem kilogram kave, bonbone za otroke … So ljudje, ki ne živijo po naših družbenih normah in so na neki način svobodni. Pisani so, zanimivi,« je povedal Tit Košir.

V fotografijo pogosto zajema zgodbe z družbenega roba. »Naučiš se, da moraš kot fotograf hitro »prebiti led«, na primer v zaporih, kjer je veliko nesrečnih ljudi. Prave presežke in stvari, ki jih delam z dušo, lahko naštejem na hitro: v zadnjih dveh letih je to zagotovo recesija z vsemi žalostnimi posledicami, kot je revščina. Drugo so naravne katastrofe, izjemni dogodki; minuli konec tedna sem se usedel v avto in šel slikat prometni kaos na »dolenjki«. Letos se me je dotaknila še ena zgodba v času poplav. V Črni vasi sem se peljal s čolnom in sem se znašel sredi domačije, kjer je bila ženica, sto let stara, Drnovškova mama. Pes je bil na vhodu in ona, hiša je bila v vodi. Malo sva se pomenila, naredil sem fotografijo in ko sem prišel domov in sem gledal fotografijo, sem videl, da imata ženička in pes izjemno žalosten izraz na obrazu. Taka slika ti ostane v spominu,« je dejal Košir in pojasnil: »Pri nagrajeni fotografiji je del res plačilo, za fotoreportažo o študentskih demonstracijah bom prejel 600, 700 evrov, drugi pomemben del nagrade pa je, ko pogledaš fotografijo in si rečeš: Vau, to sem jaz naredil.«

»Poskusil sem, uspelo mi je«

»Star sem bil dvajset let, študiral sem ekonomijo, ko sem se začel ukvarjati s fotografijo. Delal sem po tri, štiri službe naenkrat; za fotografe je težko, ker ni rednih služb. Veliko slabega sem moral »pojesti dol«, za to, da sem dosegel, kar sem. Sploh pa nisem imel nobenih vez in poznanstev, ki bi me spravili naprej. Danes lahko rečem: poskusil sem, uspelo mi je,« je dejal.

V nekem obdobju je bil tudi fotograf v filharmoniji. Precej statično, bi rekli za njegov nemirni duh. »Niti ne, ker se osredotočiš na detajle, na dirigenta, na luštno čelistko … Načeloma je to dokumentarna fotografija,« je pojasnil Tit Košir in dodal, da pravzaprav nikoli ni samo opazovalec, ampak vedno poskuša zgodbo pripovedovati. In čeprav zelo rad in zelo veliko fotografira, svojih slik skorajda nima. Kranjčan, ki se rad ukvarja tudi s športom, uživa v glasbi, dobri hrani in v filmski umetnosti.

»Vsekakor bi rad šel še kam na tuje in naredil zgodbo. Ena priložnost bo kmalu, ker potujem v Burmo. Gre za močno stvar, za nekaj, kar rad počneš,« je poudaril. Po službeni dolžnosti fotografira tudi politike. »Fotografi imamo svoje vire, informacije, tako kot novinarji. Tudi pri politiki moraš vsaj površinsko poznati dnevno dogajanje, kdo sodi skupaj, kdo ne, kaj so pravi in nepravi momenti. Prednost sodobnih digitalnih aparatov je tudi v tem, da fotografije preko prenosnikov, dlančnikov lahko pošljem že iz terena in jih internetna redakcija takoj uporabi. Danes se vse hitreje dogaja,« je pojasnil Tit Košir in sklenil: »Če si človek, ko se lahko ob vsakem času usedeš v avto, si nemirnega duha, potem je to poklic zate. Jaz živim za to.«