Iz vasi na smokuško polje

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / / 06:00

V ponedeljek, 29. novembra, je minilo devet let, odkar so na Šebatovi kmetiji v Smokuču živino s paše namesto v stari hlev gnali v novega, ki so ga zgradili na smokuškem polju in kjer zdaj gradijo še stanovanjsko hišo.

Smokuč - »Razvoj kmetije na utesnjeni lokaciji sredi vasi ni bil več možen, težave so bile s pregonom živine na pašo, živali so bile doma že v dveh nadstropjih. Dolgo časa smo probleme reševali s prevoznim molziščem, ki je omogočalo molžo živine na paši, a prava rešitev za obstoj kmetije je bila preselitev,« pravi Janez Šebat st. in poudarja, da pot do preselitve ni bila lahka. Štiri leta so minila, da so za gradnjo novega hleva zunaj naselja na smokuškem polju dobili vsa potrebna soglasja in dovoljenja, in tudi sama gradnja je zaradi težav pri »zapiranju« finančnega načrta namesto pol leta trajala dve leti. »Obljubljali so nam 40-odstotno sofinanciranje vrednosti hleva, na koncu je državna pomoč znašala vsega sedem odstotkov. Tudi banke niso pokazale veliko razumevanja. Da smo lahko pridobili trideset milijonov tolarjev posojila, smo morali za garancijo zagotoviti hipoteko v sedemkratni vrednosti posojila,« pravi Janez Šebat in se pri tem spomni, kako so še dve leti in pol po preselitvi v novi hlev molzli krave na seniku, tudi pri minus 24 stopinj Celzija.

Pravilna odločitev

»Peripetij« z gradnjo novega hleva ne bo nikdar pozabil, a kljub temu je zadovoljen. »Odločitev za preselitev je bila pravilna. Z novim hlevom smo postali primerljivi z evropskimi kmeti, ki nas tukaj večkrat tudi obiščejo. Vsako leto jih pride šest, sedem avtobusov, izmenjamo si izkušnje, ugotavljamo, kakšne so med državami razlike v odnosu države in lokalne skupnosti do kmetijstva,« pravi Janez in dodaja: »V hlevu je prosta reja, več je možnosti za pašo, čreda je bolj zdrava, boljša je tudi kakovost mleka. Živino lahko pasemo dvesto dni na leto – telice na parcelah, ki so bolj oddaljene ali niso primerne za košnjo, krave v bližini hleva, a le dve uri na dan, saj bi se sicer zmanjšal delež tolšče in beljakovin v mleku. Od prvih hiš smo oddaljeni kilometer, tako da s prevozom gnojevke in pregonom živine nikogar ne motimo; nekaj problemov je le pri prečkanju občinske ceste.«

Sto Gerkov, tristo petdeset parcel

Novi hlev, v katerem je prostora za 110 goved, je poln, v čredi je 65 krav, s katerimi dosegajo letno kvoto 476 tisoč kilogramov mleka. Mleko prodajajo prek leške zadruge v Italijo. Obdelujejo 11 hektarjev lastnih in 50 hektarjev najetih kmetijskih zemljišč, gospodarijo pa še z 10 hektarji gozda. Zemljo imajo v najemu od 27 kmetij, ki so opustile kmetovanje oz. ga opuščajo. Kako razdrobljena je celotna posest, pove podatek, da je vseh Gerkov (grafičnih enot rabe zemljišč) sto, vseh parcel pa kar 350. Šestnajst hektarjev je čredinskih pašnikov, na dvanajstih hektarjih pridelujejo silažno koruzo, šest hektarjev imajo lucerne, drugo so pretežno travniki. Lani so ob novem hlevu začeli graditi še hišo, kamor se bodo preselili »ta mladi«.

Hrane ne daje trgovina

»Še veliko nam manjka, da bo kmetija v dopadljivem stanju, a iz najhujših težav smo se izvlekli. Doslej smo tudi finančno »videli naprej«, a z napovedanimi višjimi davki in socialnimi dajatvami ne bomo več,« je kritičen Janez, ki je vseskozi tudi aktiven v kmetijski politiki - v tem mandatu je podpredsednik sveta kranjske območne enote kmetijsko gozdarske zbornice in član odbora jeseniške izpostave. »Če država in občine ne bodo bolj podprle kmetijstva, bomo v Sloveniji še lačni, stopnja samooskrbe s hrano je nizka in vse nižja. Marsikdo še vedno misli, da hrano daje trgovina, a dejansko jo lahko da le zemlja. Potrebujemo tri vrste kmetij: profesionalne, mešane in ljubiteljske. Brez mešanih bodo tudi planine »ugasnile«,« pravi Šebat in navede podatek, da je v vasi dvajset gospodarskih poslopij, ki ne služijo več svojemu namenu.