Prvi koprski škof je bil Gorenjec

Janez Jenko, rojen pred stotimi leti na Jami pri Mavčičah, je bil prvi škof novoustanovljene škofije Koper. Umrl je na sveti večer leta 1994.

Petega maja letos so nad krstnim kamnom v župnijski cerkvi v Mavčičah odkrili spominsko ploščo, na kateri so zapisali, da je bil tu krščen duhovnik in prvi škof na novoustanovljene koprske škofije dr. Janez Jenko. Škof, ki mu slovenska posvetna in tudi cerkvena zgodovina doslej nista namenjali posebej velike pozornosti, je bil rojen 5. maja leta 1910 na Jami v župniji Mavčiče v družini z enajstimi otroki. Janez, deseti po vrsti, je bil zelo nadarjen, zato so mu tudi s pomočjo strica duhovnika na Bledu omogočili šolanje na Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano in nato na ljubljanski Teološki fakulteti. Junija leta 1934 ga je takratni ljubljanski škof Gregorij Rožman posvetil v duhovnika. Duhovniško službo je začel kot kaplan v Kostanjevici na Krki in jo nadaljeval v Škofovih zavodih kot vzgojitelj. V tem času je tudi doktoriral iz teologije. Jeseni leta 1940 je odšel v Beograd, kjer je bil profesor verouka na treh tamkajšnjih gimnazijah. Čeprav so bili leta 1946 kateheti odstranjeni iz državnih služb, je duhovnik Jenko ostal v Beogradu.

V Slovenijo se je vrnil leta 1964, po 24 letih duhovniškega delovanja v Srbiji. Decembra leta 1963 je namreč umrl administrator takratnega slovenskega dela goriške nadškofije dr. Mihael Toroš, na njegovo mesto pa je bil aprila leta 1964 imenovan dr. Janez Jenko. Primorska je za gorenjskega duhovnika postala dosmrtni dom. Julija istega leta je bil imenovan za škofa in 1. septembra je sprejel v upravljanje tudi slovenski del reške nadškofije. Od prihoda naprej si je škof dr. Janez Jenko prizadeval, da bi papež tedanjo apostolsko administraturo za slovensko Primorje povzdignil v škofijo. To se je zgodilo 17. oktobra leta 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o ponovni ustanovitvi samostojne koprske škofije. Slovenija je dobila novo tretjo škofijo, dr. Janez Jenko pa je bil 8. februarja leta 1978 ustoličen kot njen prvi škof. Potem je še devet let in pol vodil koprsko škofijo. Po triindvajsetih letih je 16. aprila leta 1987 vodenje škofije predal sedanjemu škofu Metodu Pirihu, sam pa se je upokojil. Še naprej je živel v Kopru. Na sveti večer leta 1994 je umrl.

Drugega oktobra sta bila v koprski stolni cerkvi maša in krajši simpozij o pokojnem prvem koprskem škofu Jenku. Njegov naslednik na škofovskem sedežu škof Metod Pirih je o njem govoril kot o človeku, ki je bil »trden in dosleden v načelih, pošten, zahteven najprej do sebe in nato šele do drugih, hkrati pa človeško razumevajoč in očetovski, skromen, odkrit in delaven. Za pravice Cerkve je bil pripravljen tudi trpeti. Leta 1946 je bil štirinajst dni zaprt v Šabcu, ker naj bi bil četniški oficir, leta 1950 pa dobra dva meseca v Beogradu, od koder je bil za šest mesecev tudi pregnan. V odnosu do oblasti je bil vedno spoštljiv, vendar jasen, odločen in nepopustljiv, ko je šlo za pravice vernih in Cerkve. Nekajkrat se je zgodilo, da je šel osebno na versko komisijo v Ljubljano, da bi posredoval za kakega duhovnika ali bogoslovca.«