Roparska pogodba
Hotel sem reči: rapalska pogodba. Podpisali so jo v letovišču Rapallo pred 90 leti prav na današnji dan: 12. novembra 1920. Kralj, vlada in diplomacija Kraljevine SHS so po dolgih pogovorih kapitulirali pod pritiski svojih velikih zaveznikov v antanti, ki so Kraljevini Italiji že 26. aprila 1915 v tajnem londonskem paktu zagotovili, da bo dobila slovensko Primorsko, Istro, Zadar in več jadranskih otokov, če stopi v vojno na antantni strani. Italijanska vojska je tako že novembra 1918 počasi in pritajeno sledila umikajoči se vojski Avstro-Ogrske, ki je 3. novembra podpisala premirje in se začela umikati v notranjost te velike, a razpadajoče države. Zasedli so položaje na razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem – kar jim je dovoljeval londonski pakt, marsikje so silili čez in z rapalsko pogodbo poleg Primorske dejansko dobili še dobršen del Notranjske. Zasedli so tudi dele današnjih gorenjskih občin Gorenja vas-Poljane in Žiri. Se zavedate, da rapalska meja, ki je bila po drugi svetovni vojni odpravljena na meddržavni ravni, na lokalni še vedno obstaja?! Deset naselij žirovske občine in tudi nekaj vasi gorenjevaške (tedanje oseliške) se ni nikoli vrnilo matičnim občinam, še danes so v občinah Idrija in Cerkno …
Tudi na prehodu iz Baške grape v Selško dolino se je godilo podobno. Italijani niso zasedli le Porezna, ampak tudi njegova soseda Blegoš in Ratitovec ter Sorico in podgorske vasi pod Ratitovcem. Šele junija 1921 so se umaknili na mejo, ki so jo določili v Rapallu, na razvodnico med Selško Soro in Bačo; utrdili so se vrh Porezna, Blegoš in Ratitovec so morali prepustiti jugoslovanski vojski. Janez Mikuž, tedanji župnik v Sorici, ki je bila od novembra 1918 pod italijansko zasedbo, je po podpisu pogodbe v župnijsko kroniko zapisal: »12. XI. so podpisali delegati rapalsko pogodbo – Primorci pravijo roparsko pogodbo …« V nadaljevanju zapiše, kdo vse je bil zraven, pozneje pa še, kako so naši ljudje to »roparsko pogodbo« doživljali. »Vtis je različen, na Primorskem nekateri jokajo, drugi kolnejo, tretji so pa apatični, jeze se le na Srbe, trije 'ići' recte trije 'hudiči' so na izdali. Ali so morali res podpreti borovniški most, je vprašal kolega Kragelj jugoslovanskega delegata na podbrški železnici, da so se izdajice mogle nazaj pripeljati. Drugi pa trdijo, da so bili podkupljeni, spremljale so delegate njihove ženice, Vesnić je šel v Pariz – milijone je nesel spraviti. Srbi ne marajo nas Slovencev, tako govorjenje se je slišalo o ti pogodbi posebno na Primorskem. V časopisih so se branili delegati, Francija in Anglija sta pertiskali na nas, mi nismo mogli drugače, prešibki smo za boj z do zob oboroženo Italijo, v Ameriki pa v novem predsedniku nismo našli zadostne opore, namreč v Hardingu … Tolikokrat so se pogajanja razbila, zdaj pa je Italija dobila več, kot ji je pripoznal londonski pakt.« O tem, kolikšna je v tej zadevi srbska krivda, ne upam soditi, ker o tem premalo vem. Dejstvo pa je – kot že rečeno – da so si Italijani vzeli več, kot jim je priznaval londonski pakt.
Dejstvo je tudi, da je Titova vojska, v katero je bil vključen tudi primorsko-gorenjski IX. korpus slovenske partizanske vojske, aprila in maja 1945 osvojila in zasedla skoraj celotno primorsko ozemlje do Soče in čez, sto dni je bila tudi v Trstu, a se je morala – spet pod pritiskom zahodnih zaveznikov – iz njega umakniti. Ob nekdanji rapalski meji pa še vedno stojijo številni mejniki in vojaški objekti obeh strani in pričajo, kako je zmogel slovanski rod pregnati vsiljivega Laha daleč nazaj na zahod. In tega ne kaže pozabiti.