Slovenci pred Srbi nimamo slabe vesti

Kljub različni zgodovini, značaju in duhovnosti Slovenci in Srbi čutimo, da drug drugega potrebujemo, je prepričan beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar.

Kako se počutite na Brezjah, kjer ste danes sodelovali na Brezjanskih pogovorih?

»Zelo dobro. Rad se vračam k virom duhovnosti in kulture na Slovenskem, v lepoto naše dežele. Še posebej mi je ljubo pri srcu, ker se tu srečujem z brati in sestrami iz Slovenije.«

Greste kdaj na Trstenik, kjer imate salezijanci svoj dom?

»Ker imam veliko dela, skočim tja, ko je najbolj nujno in potrebno. Žal najdem premalo časa za počitek in za razvedrilo. Leta, v katerih sem, pa zahtevajo, da si bo treba vzeti čas tudi za to.«

Kako vas kot katoliškega nadškofa in Slovenca sprejemajo v večinsko pravoslavni Srbiji?

»Bogu in tudi vsem prebivalcem Srbije, pri čemer mislim tako na katoličane, ki pripadajo različnim narodnostim, kot na srbske brate in sestre, ki so pravoslavne vere, se lahko zahvalim za lep sprejem. Seveda so v pravoslavju različnosti. Nekateri si močno želijo več pogovora s katoličani, drugi pa še ne zmorejo v celoti oceniti pomen dialoga, zato menijo, da se pravoslavni ne smejo pogovarjati s pripadniki drugih krščanskih skupnosti in vztrajajo pri radikalnosti. Zame je to izraz bogatega življenja. Na splošno se lepo razumemo in si prizadevamo, da bi tudi v včasih težjih okoliščinah dozorevalo nekaj novega, še zlasti povezanost z evropsko skupnostjo.«

Katoličani ste v Srbiji verska manjšina.

»Pri katoličanih v Srbiji moramo razlikovati osrednjo Srbijo od Beograda do Makedonije in njen severni del, Vojvodino, ki je bila do prve svetovne vojne del avstro-ogrske monarhije in v njej živijo katoličani bolj strnjeno, predvsem Hrvati in Madžari, pa tudi pripadniki drugih manjšin. Beograd je nadškofija in od leta 1987 naprej tudi metropolija, zato pod beograjsko nadškofijo spadata tudi škofiji Subotica in Zrenjanin. V Vojvodini imamo tudi katoličane vzhodnega obreda, predvsem Ukrajince in Rusine. Ti so bili nekoč že pravoslavni verniki, vendar so hoteli znova vzpostaviti edinost s katoliško Cerkvijo. Imenujemo jih grkokatoličane. Deluje še sremska škofija, ki bi morala imeti sedež v Sremski Mitrovici, vendar škof še vedno živi v Petrovaradinu. Naša škofovska konferenca je mednarodna, saj poleg srbskih povezuje še škofije s Kosova, iz Črne gore in iz Makedonije. Sam bom še eno leto njen predsednik. Skrbimo predvsem za razvoj katoliških skupnosti in po naših močeh pospešujemo dialog z večinsko pravoslavno Cerkvijo.«

Slovenci smo v Srbiji običajno dobro sprejeti.

»Treba je povedati, da je odnos Srbov do Slovencev zelo dober. V devetdesetih letih in v začetku novega tisočletja so bili zaradi nastajanja novih držav v tem delu Evrope in problema Kosova, pa tudi zaradi morda prehitrih in premalo premišljenih izjav posameznih slovenskih politikov odnosi nekoliko vznemirjeni, vendar globine pozitivnih, jaz bi rekel komplementarnih odnosov to ni skalilo. Slovenci zelo radi prihajajo v Srbijo in Srbi so zelo radi v družbi s Slovenci. Zaradi različne zgodovine, zaradi dokaj različnega značaja in duhovnosti drug drugega dopolnjujemo in potrebujemo. Vse to lahko omogoča boljše sodelovanje. V tem zgodovinskem trenutku si lahko veliko pomagamo. Brez močnejšega sodelovanja pravoslavnih držav ne bo združene Evrope. Slovenci, ki smo vedno imeli poseben čut za ekumenizem, za edinost kristjanov, se pred srbskim narodom nimamo za kaj sramovati, prav tako pa Srbi ne pred nami.«