Zasvojeni (3)

Primer, o katerem velja razmišljati

Teta mi je vedno pogosteje govorila, da postajam podobna lastni materi, kar je bilo po eni strani zame velika žalitev, po drugi strani pa se sploh nisem zavedala, da so njene besede še kako resnične. Na srečo je prej, preden bi mi prebilo, brat maturiral in skupaj s svojim dekletom se je preselil drugam …«

Darinka je bila prepričana, da so se ji odprla nebesa. Prvič v življenju bi si lahko privoščila vse, kar bi ji padlo na pamet, a se to ni zgodilo.

Varčevala je še naprej na način, kot ga je bila navajena. Doma je jedla komaj kaj, ker ji je zadoščala že malica, ki si jo je privoščila v bolnišnici. Sem in tja se je na vratih prikazal brat in če ne bi vsak mesec pustila na banki manjše vsote, bi ji pobral vse, do zadnjega tolarja.

Vedel je, kako mora popihati na njeno dušo in to je tudi počel.

»Potem pa se je »prebudila« tudi mama. Nenadoma je ugotovila, da ji lahko začnem vračati denar, ki mi ga je dajala v času študija. Bila sem globoko prizadeta, saj je bilo največkrat tako, da sem ji še sama izročila tisto, česar mi ni pobral brat. Ko sem ji to omenila, je bila strašno jezna. Sklonila sem glavo in potem sva se dogovorili, da ji bom vsak mesec vračala po 30.000 tolarjev. To je bilo ogromno, jokala sem, ko sem se usedla na avtobus, ki me je odpeljal nazaj v Ljubljano. Počutila sem se klavrno, ker se nisem znala upreti. Imelo me je, da bi se spet potožila teti, a mi obenem ni bilo do tega, da bi poslušala njene pridige. Žal mi je bilo, ker je misel o tem, da bi šla delat šoferski izpit, splavala po vodi. A teta je vseeno izvohala, nekega večera je prišla k meni, bila je zelo resna in zaskrbljena. Povedala mi je, da mi lahko uredi, da bi se vpisala še na višjo šolo, kar je bil že od nekdaj moj sen. Bilo mi je nerodno, saj se je kupček denarja, ki sem ga v ta namen hranila, že povsem izpraznil. Preden je šla, je položila na mizo prijavnico, me resno pogledala in rekla, naj jo naslednji dan pustim v sprejemni pisarni. Bilo me je v dno duše sram, saj sem pričakovala, da bo bentila in me zmerjala, a je ubrala povsem drugo taktiko. Še danes ne vem, kaj me je pičilo, odprla sem omaro, tam je bil borovničev liker, ki sem ga prinesla od doma. Najprej sem si natočila le za prst, naslednjič skoraj polovičko, nazadnje sem popila skoraj pol steklenice. V meni se je prebudila neka sla, žeja, ne vem, kako naj temu rečem. In večer, ki je bil po navadi tako prekleto osamljen, je bil nenadoma daleč stran, saj nisem ničesar čutila, le zaspana sem bila. Zjutraj sem se prebudila s suhimi usti, utrujena in izmozgana. Obenem pa sem bila srečna, da sem prvič, kar pomnim, prespala celo noč. V službo sem prišla med prvimi, nihče ni ničesar opazil. Pijača mi je zameglila čute, pregnala občutek odrinjenosti, samote. Naslednji večer sem najprej navila obe uri, v razmaku desetih minut, potem pa sem si natočila kozarec, popila, se ulegla in zaspala,« je razgrinjala boleče podrobnosti o svoji osamljenosti.

Na srečo je študijsko leto prineslo zadosti obremenitev, ki jih je morala izpolnjevati poleg redne službe. Ko jo je sodelavka prosila, če si lahko delita stanovanje, ji je bila hvaležna. Tako ji je ostalo vsaj nekaj tolarjev za drobnarije.

»Sredi noči zaropota po vratih, ko jih odprem, sta zunaj stali mama in teta. Povedali sta, da je očeta rahla kap in da leži v bolnišnici, na mojem oddelku. V meni se ni ničesar zganilo, malo je manjkalo, da nisem rekla, pa kaj potem, a sem se zadnji hip ugriznila v jezik, oblekla sem se in odhitela na oddelek. Ko sem ga zagledala tam, vsega nebogljenega, se mi je zdelo, da gledam tujca. Ničesar nisem čutila. Zame je bil res kot tujec. Mama, ki je jokala in se obnašala, kot bi se zgodil konec sveta, se mi je zdela smešna. Gledala sem v očeta in razmišljala, ali je on kriv, da v sebi že več mesecev čutim neustavljivo željo po omami. Na vsak način sem želela krivdo za to zvaliti nanj, a mi ni uspelo. Počutila sem se umazano in razgaljeno. Starec, v katerem je bilo komaj kaj življenja, mi je vzbujal gnus. Vseeno sem stopila do kolegice, ji povedala, da pridem zjutraj malo prej. In da naj do takrat popazi nanj. Mama je na srečo šla spat k teti, jaz pa sem se zavlekla v svojo posteljo in se zjokala. Zdelo se mi je, da se, skupaj s solzami, z mene lušči oklep, v katerega sem bila ujeta že od otroštva sem. Razmišljala sem, kaj sem od staršev sploh dobila drugega kot to, da sta me spravila na svet. Odgovor je bil sila klavrn. Bilo mi je že 23 let, še nikoli nisem imela moškega, vse, kar sem zaslužila, pa sem razdelila drugim. Zdelo se mi je, kot da ne bi živela svojega življenja. Pravzaprav do jutra nisem zatisnila očesa. Pa tudi steklenice, ki sem jo imela pod posteljo, se nisem dotaknila. Nekako me je bilo sram, da bi to storila. Pomislila sem, kaj sem v času, kar sem bila v službi, naredila zase. Nič. Lase sem si strigla sama, za oblačila sem porabila komaj kaj. Tehtala sem malo več kot 50 kilogramov, morje sem videla enkrat samkrat v življenju. Na kavo nisem hodila, ker se mi je zdelo škoda denarja. Prijateljic, če odmislim sostanovalko, nisem imela. Kljub temu da sem očeta sovražila iz dna srca, sem se vsemu v življenju odpovedovala zaradi njega. Če ga nisem imela v srcu, sem ga pa v glavi. Pomislila sem na to, da bi poiskala strokovno pomoč, a sem zamahnila z roko. Prej ali slej bi se izvedelo in za povrh bi me bilo še sram. (konec prihodnjič)